glava1.jpg



Domov
Predstavitev društva
Izletniški odsek
Mladinski odsek
Markacijski odsek
Kolesarski odsek
Odsek za varstvo narave
Seznam vodnikov
Seznam opreme
Vodniški kotiček
Tabori
Zimska predavanja
Glasilo Planinski odmevi
Glasilo Planinski e-odmev
Fotogalerija

 



Statistika
od oktobra 2008
št. obiskov:



Glasilo Gojzarček 2

Bavšica ( 1.7. - 9.7.2000)

Leto je okoli in za nami je zopet devet čudovitih dni, ki smo jih skupaj preživeli v hribih. Letos smo bili že malo bolj vpeljani in so stvari tekle morda nekoliko bolj tekoče, kakor lansko leto. Kakor lani smo se tudi letos trudili narediti tabor čimbolj zanimiv, zato upam, da je vsak našel nekaj zase in se nam bo prihodnje leto spet pridružil.


Da pa tabor ne bi potonil prehitro v pozabo, za kar pa upam, da je zelo malo možnosti, smo se zopet odločili, da nekaj stvari zapišemo in tako je sedaj pred vami še zadnje dejanje letošnjega tabora. To je naš Gojzarček, ki je letos izšel že drugič. Vanj ste vi zapisali svoje dogodivščine in zato bo marsikoga sprehod po straneh našega Gojzarčka v hladnih zimskih večerih ponesel nazaj v poletje, v čas počitnic, na daljne, samotne, a čudovite gorske vrhove. Morda se bodo komu ob prebiranju teh vrstic malce zasvetile očke, nekomu bo morda zatrepetalo srce, nekdo pa bo mogoče med vrsticami ujel tihe korake divjega trentarskega lovca, ki se odpravlja na lov za jelenom. Vsi, ki pa niste bili z nami, naj vas te vrstice prepričajo, da se nam ob letu zagotovo pridružite.

Obilo zabave ob prebiranju in nasvidenje do prihodnjega leta.

Leon Vrhovšek


POROČILO S TABORA V BAVŠICI

Planinsko društvo Fram je v letu 2000 že tretjič organiziralo planinski tabor, namenjen osnovnošolski in srednješolski mladini. Potekal je od sobote 1. julija do nedelje 9. julija.
Tabora se je udeležilo 28 otrok starih med 8 in 17 leti. Za pedagoško vodenje sta skrbeli dve pedagoški delavki - mentorici, za strokovno vodenje in organizacijo tabora pa trije kategorizirani planinski vodniki B in D kategorije.
Tabor smo tudi letos organizirali v zidanem objektu in sicer v vzgojno - izobraževalnem centru mladinske komisije pri Planinski zvezi Slovenije v Bavšici pri Bovcu.

Na taboru smo izvedli štiri planinske planinske ture. V nedeljo smo se podali do trdnjave Kluže, se povzpeli še do gornje trdnjave, nato pa smo odšli še do velikega možniškega slapu. Za najbolj hrabre in vročekrvne pa je sledilo še osvežujoče kopanje v Koritnici. V ponedeljek smo se v dveh skupinah podali proti sedlu vrh Osojnika. Za eno skupino se je vzpon na sedlu končal, z drugo skupino pa smo se po lažjem brezpotju povzpeli še na Nizki vrh. Skupaj smo se nato spustili v dolino Bale in v Bavšico. V torek smo se nameravali povzpeti na vrh Mangrta in smo se s posebnim avtobusom zapeljali na Mangrtsko sedlo, vendar nam je vzpon na sam vrh preprečilo poslabšanje vremena.

 


Pri povratku smo se ustavili v Logu pod Mangrtom in ker se je vreme izboljšalo, smo si privoščili še osvežujoče kopanje v potoku Gorejca, ki ja na koncu zajezen v prijeten bazenček. V sredo je sledil prost dan, ki smo ga porabili za družabne aktivnosti. V četrtek smo se zopet v dveh skupinah podali po dolini Bale. Ena skupina se je nato povzpela na vrh Briceljka, druga pa se je podala do konca Bale. Petek je bil namenjen počitku in prostočasnim aktivnostim, saj smo imeli namen zvečer izvesti bivak in potem vzpon na Bavški Grintavec, vendar nam je tako bivak kot vzpon na Bavški Grintavec preprečilo slabo vreme. V nedeljo pa je že sledila pot domov, za kar smo imeli organiziran poseben avtobus.

Seveda pa se je na taboru poleg planinskih tur dogajalo še marsikaj drugega. En dopoldan smo tako namenili preizkušnji v plezanju, kjer so se preizkusili prav vsi udeleženci. Pripravili smo dve plezališči, eno krajše in eno daljše in zahtevnejše, tako da smo zadovoljili tudi tiste nekoliko zahtevnejše apetite. Tudi taborni ogenj smo pridno kurili in ob njem prepevali ter se družili. Rdeča nit tabora pa je bil vsekakor planinski mnogoboj, ki se je odvijal skozi celoten tabor in kjer so udeleženci tabora v raznih disciplinah pridno nabirali točke. Vse ekipe so ob zaključku tabora dobile tudi simbolične nagrade. Tako smo se pomerili v znanju orentacije, v planinskem kvizu, vozlanju, podajanju žoge in še kaj bi se našlo. Rezultate mnogoboja boste našli tudi v tem glasilu.
Seveda pa ne smemo pozabiti na obvezni planinski krst, pa na planinsko poroko, za zaključek pa smo pripravili tudi kratek kulturni program.
Tudi letos bomo za udeležence tabora in njihove starše organizirali zaključni piknik, izdali glasilo tabora imenovano Gojzarček, izdali pa bomo tudi zopet videkaseto s tabora, saj smo dogajanje na taboru pridno dokumentirali z video kamero.
Toliko o letošnjem taboru. Morda bo nekoga prebiranje teh vrstic navdušilo in se nam bo ob letu pridružil, ko bomo organizirali 4. mladinski planinski tabor Planinskega društva Fram.
Na koncu bi se samo še zahvalil vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri pripravi in izvedbi tabora in vas povabil, da se z enako vnemo lotimo priprave naslednjega.

vodja tabora:
Leon Vrhovšek


Himna tabora

Siva pot vodi me,
kamor hoče srce,
na planine in v doline,
vodi me siva pot.

Skoraj raj je ta dolina,
sive gore in zelene trave,
tu kopriv je polno vsepovsod,
pikajo nas vedno,
okrog glave in do nog.

Siva pot ...

Le spomini še živijo,
naše solze se v očeh iskrijo,
zdaj je čas slovesa,
ob letu vidmo se.

Siva pot ...

Ko vstaja jutro, mi bi vsi še spali,
mobitel spominja me na dom tam nekje,
in ko se vzpenjaš tam le gor po Bali,
se po Bavšci toži nam.

Siva pot...

2000-0080_tabor_bavscica-kopanje_v_logu

2000-0060_tabor_bavscica

 

 

 

 

 

 

 

VODNIKI

Brigita se na ture pripravlja
in je marljiva kot mravlja.
Kuharju rada pomaga
in nikoli ne omaga.

Damijan nas je bedeti pustil
in zjutraj nas ni zgodaj budil.
Vendar je zopet hudo prdel
in okolico zasmrdel.

Leon še vedno s piščalko piska vsepovsod,
zato bi včasih rada prej šla od tod.
Kako lahko tako hitro vstane
in dolgo v noč pokonci ostane.

Matej tehnični je vodja
in pravičen je sodja.
V odbojki je za vodnike igral
in jim par pik priigral.

Vlasta je za red skrbela,
kadar je mladina ponorela.
Strogo je sobe ocenjevala,
samo Roza sobi je petico dala.

Ivan nam je kuhal obroke
in mešal sadne soke.
Kuhinja je zmeraj čista
in lepo pospravljena kot modna pista.

 

 

 

 

 

 

 

UDELEŽENCI

KATJA vedno se zabava
in je za čage taprava.
Z nasmehom in belimi zobmi
se planinskih izletov veseli.

clip_katja

 

 

 

 

 

 

 

NEJC B. Skoraj ves dan gameboy igra
in nogomet rad ima.
Hoja mu preveč ne diši,
ampak pravijo, da veliko ne prdi.

DEJAN mišice ima
in z njimi karte igra.
Ne vem, če mu to kaj pomaga,
ampak zakaj potem zmeraj zmaga.

JURE je privezan na posteljo bil,
ampak zato ni nikomur nosu razbil.
Drugače ga je sama kost
in ga ne daje velika norost.


ZALA se je prvega izleta bala,
vendar ga je srečno prestala.
V Zahodni sobi je živela
in si lepe pesmi pela.

BOŠTJAN zelo rad svoje karte ima
in jih zato zmeraj z drugimi igra.
Tepenja se hudo boji,
vendar s peno vsakega namazat hiti.

URŠKA J. se izletov ne veseli najbolj
in sploh ni knjižni molj.
Na zgornji postelji leži
in Digasa iz sobe podi.

SEBASTJAN rad križanke rešuje
in jih še od drugih kupuje.
Pravi, da zmeraj do dveh bedi,
ker ob pravljici ne zaspi.

DOMEN spodnjo posteljo s sladkarijami obsuje
in z njimi skritega prijatelja obdaruje.
Gospod na dolge ture si želijo,
a potem se jih menda zbojijo.

MARKO J. športnik dober je,
zato ulovil je podaje vse.
Dobro se je s Kešnerjem razumel,
ker ga razjeziti ni smel.

ANDREJA v Čudni je sobi
in obožuje svoj mobi.
Za tabor se je prva prijavila,
tako je učiteljica Bobovnik objavila.
clip_andreja

 

 

 

 

MARKO K. rad je Urškino masažo imel,
včasih je tudi kaj zapel.
Sicer pa je precej govoril
in kot kapetan ekipe kdaj kakšno tekmo izgubil.

KATARINA na zahodu živi
in se mrčesa preveč ne boji.
Ne vem, če si domov želi,
meni se vsaj tako zdi.

URŠKA K. je nogo opečeno imela,
zato na ture ni smela.
Čeprav jo je noga bolela,
je za smeh skrbela.
clip_katarina

 

 

 

 

TIMI je mali pritlikavec,
a velik žlikavec.
Je velik gurman,
a najljubši mu je puran.

NEJC P. je hojo skoraj oboževal
in še po sosednjih sobah omrežje iskal.
Zelo je žgečkljiv,
zato ga nihče ni pri miru pustil.


GREGA R. s palico in kapo mahnil je v gore,
kjer vso malico in kosilo poje.
Skupaj z Boštjanom v ekipi tekmuje
in dobro vozlanje obvladuje.

Čudna soba

Smeti na tleh so dovolj,
da človek pade v smeh.
Ponoči pozno zaspijo,
saj pri fantih pol noči prebedijo.
V Čudni sobi nasrkajo noge,
ko nam hudič pokaže roge.
Andreja je še edina cela,
in kot kaže zdravo bo živela.
Aja redno nas obišče,
ker si nove prijateljske zveze išče.
Obiski so tu vsako minuto,
zato kdo kdaj pozabi kakšno ruto.
Zjutraj težko se je vstati,
še težje pa zvečer zaspati.

Modra soba

V Modri sobi živijo skoraj bedaki,
ki so si med seboj približno enaki.
Njihova največja ljubezen je pena,
ki pa ne cvili kot sirena.
Za sponzorja imajo Union,
ki na steni sveti kot na nebu Orion.
Njihovi telefoni piskajo vsakih par minut,
vendar message ni nikoli krut.
Punce tam rade karte igramo
in s fanti klepetamo.
Ključi jim redno padajo v drek,
mogoče se jih zato ne prime noben cek.
Zato dolgo v noč govorijo
in sploh ne zaspijo.
Zjutraj pa se ne morejo zbuditi
in na zajtrk oditi.

Zahodna soba

Opozorila na vratih nas opozarjajo,
da se prdeci v njihovi sobi ne uprizarjajo.
Na petih posteljah ležijo
in se nad nesnago zgrozijo.
Aja v svoji sobi je poredko,
saj v Čudni sobi išče najmanjšo smetko.
Mnoge se izletov ne veselijo,
raje se ob gameboyu potijo.
Ne vem, zares ne vem zakaj se prdecev bojijo,
če pa same zelo prdijo.


Roza soba

V Roza sobi gameboy ves čas ropota,
saj ga tam vsak prav rad igra.
Morda zato ne zaspijo vse do dveh,
ko v sobi končno utihne otroški smeh.
Tam ne zvoni tako pogosto mobi,
so pa baloni vodni njihov priljubljen hobi.
Ti letijo po zraku ves čas,
kot da je tam kakšen deževen pas.
Boji z brisačami so zanje res zabavni,
pripomočki zanje pa tudi pripravni.
Le kdo bo naslednja žrtev teh
in tarča za sosedov smeh.
Morda bo še kdo na posteljo privezan
in od prijateljev narezan.

Oranžna soba

Ne vem, če tam smrdi,
verjetno pa, ker tam Digidi spi.
Nered jim vsekakor ni neznanka,
Brigita pa je tam baje največja zaspanka.
Drugače zjutraj nas prezgodaj zbudijo,
četudi sami pozno v noč bedijo.
Soba je skoraj vedno prazna,
krama pa tam raznorazna.

Urška K., Katja B.


SKRITI PRIJATELJ

Igrice Skriti prijatelj sem se veselila že pred taborom. Igrali smo se jo že na lanskem taboru in mi je bila zelo všeč. Komaj sem čakala, da bo napočil tisti trenutek, ko bom lahko izžrebala svojega skritega prijatelja. Prišel je večer in prinesli so listke, na katerih so bila napisana naša imena. Vsak je iz vreče izvlekel en listek. Preden smo pogledali ime svojega skritega prijatelja, smo si morda zaželeli, da bi izvlekli koga, ki ga že dobro poznamo ali pa koga, ki nam je zelo simpatičen, saj smo potem z njim lažje prijateljski. Za prijateljevanje z manj znanimi ljudmi se moramo namreč mnogo bolj potruditi. Pogruntati je potrebno, kaj skritega prijatelja razveseljuje in nekako z njim navezati stike. Po žrebanju sem pogledala na svoj listek.

Prvi trenutek sem bila malo razočarana, saj svojega skritega prijatelja nisem dobro poznala. Čez nekaj časa pa mi je to prijateljstvo postalo všeč, saj sem kmalu začela uživati v pisanju sporočil. Opazovala sem skritega prijatelja pri branju sporočil in se zabavala, ko sem videla kako ugiba, kdo je njegov skriti prijatelj. Včasih sem mu pod vzglavnik nastavila bonbone ali pa sem mu jih kar ponudila, saj je zelo sladkosneden. Nastavljala sem mu Vitergin bonbone in mislim , da me je po njih tudi prepoznal. Moj skriti prijatelj je bil žgečljiv fant iz Modre sobe, Mitja Trglec. Trudila sem se, da sem bila z njim prijazna in tudi on je bil z menoj zelo prijazen, čeprav je bil od mene precej starejši. Vesela sem bila, da sem lahko obiskovala Modro sobo, saj je bilo tam vedno zabavno. Velike punce so bile prijazne, da so me jemale s seboj na obiske. Igrica Skriti prijatelj mi je zares zelo všeč, saj se zaradi nje zabavam vse dni na taboru, ko zavajam in razveseljujem svojega skritega prijatelja, istočasno pa ugibam, le kdo ima mene za skritega prijatelja. Zgodi pa se tudi to, da imajo resnično pravi prijatelji za skritega prijatelja, svojega prijatelja. Ta pa ga povrhu še prepozna ne. To se je letos zgodilo Leonu in Mateju. Na zaključnem večeru, ko se razkrivajo skrita prijateljstva, torej ne manjka niti pravih presenečenj.

Aja Zamolo - Cofek


PLANINSKI KRST

Tako kot lani nas je tudi letos pričakal planinski krst in tudi lanski kozli smo bili bičani po ta zadnji. Nekateri s priboljškom.
Okoli 17. ure smo se morali zbrati pod drevesom, na našem dvorišču in počakati na vodnike. Čez kakšnih 5 minut so se "pridevali" iz zavetja naše koče, oblečeni kot nekakšni menihi, le da so imeli namesto rjavih halj koce in črne vreče, ki so namenjene smetem. Seveda smo ob pogledu na njih padli v smeh. Najbolj je bil smešen Digidi, ki je imel oblečene pajkice. In priznam, na njegovo rit so zelo pasale.
Nekateri, ki še niso doživeli planinskega krsta, so se malo zbali. Najbolj je bilo strah malega Vebra, ki se je odločil, da bo krst spremljal skozi okno svoje sobe, ki si jo je delil z ostalimi "pink" dečki. Čeprav ga je njegova skrita prijateljica Katja hotela pregovoriti, da bi spremljal krst na naši relativni višini, se je dal premagati strahu. Sodniki so bili milostni in so se odločili, da bo dobil samo ime brez batin.
Vsi ostali pa smo morali stati pred sodnikom Trdosrčnim in rabljem Krvoločnim. Vsak, ki ga je sodnik poklical, je moral pristopiti do sodne mize. Sodnik mu je svoje povedal, nato pa je moral pristopiti k rablju. Rabelj Krvoločni nas je trikrat tako močno usekal po riti, da nas je zadnjica lep čas prav močno bolela. Seveda si si en udarec lahko odslužil s pravilnim odgovorom na vprašanje, ki pa je bilo tako zvito, da nanj ni bilo moč pravilno odgovoriti. Zato smo vsi dobili tri udarce. Rabelj je posebno močno udaril tiste, ki so se mu zamerili - ubogi tisti! To pa so bili skoraj vsi iz Modre sobe, ki pa so bili resnično skoraj sami problematiki.
H krstu sodi, da tudi vsak kozel dobi planinsko ime. Tisti, ki so bili krščeni prvič, so dobili "sveže" ime, tisti lanski kozli, pa smo si lahko spremenili ime ali pa obdržali svojega.
Tako se je končal naš tradicionalni krst. Za našega malega Vebra pa upam, da bo premagal strah in drugo leto le pokleknil pred rabljem Krvoločnim. Za rablja pa upam, da bo postal bolj nežen in prizanesel našim "guzam". Za tiste problematike pa naj le prihrani nekaj moči.

Andreja Kavaš - Ana


IZLET NA BRICELJK

Bil je planiran za četrtek in takrat smo ga tudi izvedli. Na izlet se nas je odpravilo osem. Bilo je lepo, jasno jutro. Vstajanje se je začelo ob šestih, sledil je zajtrk in nato še ocenjevanje sob. Kot ponavadi smo tudi tokrat dobili najslabšo oceno.
Nato pa mučna pot do vrha. No saj ni bilo tako hudo. Z večkratnimi postanki nam je seveda uspelo priti na vrh in to po približno šestih urah hoje. Hodili smo po zelo raznolikem terenu - od visoke trave do gromozanskega kamenja. Proti koncu poti nas je ta vodila po skalah, kjer smo se poskusili tudi v plezanju.
Na vrhu smo pomalicali, se malo razgledali naokoli in se odpravili domov, saj je bilo pred nami še okoli pet ur hoje.

Andrej Stavbar


POHOD NA BAVŠKI GRINTAVEC

Dan pred soboto, ki je bila namenjena pohodu do sedla Bavškega Grintavca, nam je Leon povedal, da bo vstajanje že ob pol petih. Zaradi strahu pred zaspanostjo smo se punce iz Čudne sobe prej zvlekle v postelje in zaspale. Fantje iz sosednje, Modre sobe, so šli na nočni pohod v Bovec in so se vrnili komaj ob 12. 30.

Ker se je Leon zlagal in smo lahko vstali komaj ob 6. 30, smo še malo zavlekli spanje. Po zajtrku smo se zvlekli v sobe in nikakor nismo hoteli iz njih. Punce iz Čudne sobe smo govorile čudežne napotke, samo da bi začelo deževati.
In res, ko smo že bili pripravljeni za na turo, je začelo deževati. In mi smo se začeli veseliti. Tako močno smo se veselili, da nas je za nekaj minut minila zaspanost. Za Leona pa ne vem. Mislim, da je bil malo žalosten, ker nismo šli na turo. A kaj, vsi ne moremo biti srečni.

Andreja Kavaš


POHOD NA VRH OSOJNIKA

V ponedeljek smo se zbudili že zelo zgodaj. Na pohod sta šli dve skupini. Prva skupina je šla na Nizki vrh. Hodili so hitreje od nas. V drugi skupini smo hodili počasneje in imeli več postankov. Pot se je vlekla med visoko travo in koprivami. Pri lovski koči smo se ustavili za dalj časa - 30 minut. Sedaj smo malo hodili tudi po gozdu. Nato smo vsaj 15 minut hodili med visokimi koprivami. Naslednjo uro in pol smo hodili po visokih skalah.


Ko smo prišli na vrh, smo se vsi oblekli, saj je močno pihalo. Za pol ure nas je zajela megla. Ko je končno prišla prva skupina, še nismo šli, temveč smo bili še malo na vrhu. Vračali smo se po drugi poti. Kmalu smo zašli na brezpotje. Med skalami smo iskali markacije. Končno smo prišli na ozko potko, ki nas je vodila do Bavšice. Hodili smo po dolini Bali. Ker nismo našli druge poti, smo jo mahnili kar po bližnjici čez ograjo. Tam se je naša pot končala.

Katarina Kocbek


SPANJE ZUNAJ

Od mnogih lepih doživetij na letošnjem taboru, sem si eno še posebej zapomnil.
Po končanem družabnem večeru, na katerem smo kurili ogenj in prepevali pesmi, se je skupina fantov in deklet Modre in Čudne sobe odločila, da eno noč preživi pod razprtim okriljem temnomodrega neba.
Pogumno smo se odpravili na prosto, s tovorom seveda, ki je vseboval spalno vrečo, bivak vrečo, baterijo in najpomembnejšo stvar na letošnjem taboru - sladkarije. Ugnezdili smo se na travi za planinsko kočo. Ogenj, ki nam je na družabnem večeru delal družbo, nam dajal svetlobo in nas grel, je že skoraj ugasnil. Za dekleta je že to doživetje predstavljalo višek poguma. Marko Kešner je za fante začel iskati nove izzive: "Kaj si kdo upa?" Izbral je mene: "Jernej, če si upaš it sam v gozd, ti kupimo tri vrečke čipsov!" Seveda sem za takšno nagrado to storil. Sedaj je tudi on hotel postati pogumnež. Pobral je svoje stvari in se odpravil na drugi konec. Ko ga je postalo strah pa je za sabo poklical prijateljice. Kako sem bil jezen, eno bi lahko odstopil meni! Sam sem si našel kotiček na kamenju. Neudobno sem se ugnezdil in nad sabo zagledal stotine zvezd. Kakšna romantika, jaz pa sam s tremi vrečkami čipsov! Kar obrnil sem se in zaspal do šestih zjutraj. Zbudil sem se ves moker od rose.
Šel sem pogledat, če so vsi preživeli. Pol jih je manjkalo. Nekaj jih je požrlo. Odpravil sem se v kočo, da si pošteno odpočijem kosti. Tam sem našel vse tiste, ki so zunaj manjkali. Sladko so spali v svojih posteljah.

Jernej Stavbar


TEKMOVANJU V MNOGOBOJU

Poleg tega, da smo prvi dan dobili vsak svojega skritega prijatelja, smo bili izžrebani še v skupine pri mnogoboju. Poleg mene so v skupini E pristali še Grega, Sebastijan in Marko. Ker smo bili v skupini štirje osmošolci (bivši), so nam vsi pripisovali precej možnosti za dobro uvrstitev.
Že drugi dan tabora nas je čakala prva preizkušnja - podaje. Čez odbojkarsko mrežo smo morali metati žogo, tako da je nasprotniki ne bi ujeli. Seveda pa ni smela biti vržena izven polja. Ne glede na Sebastijanov in Gregorjev trud, da bi pokrivala celo igrišče, smo na koncu pristali v zlati sredini. Po finalnih dvobojih naslednji dan pa je zmagala skupina B.

Že smo se veselili proste srede, ko smo izvedeli, da nas čakajo nadaljnja tekmovanja. Dopoldne nas je čakal orientacijski pohod po bližnji okolici. Brigita, ki je določila pot, je rekla, da ga bomo zaključili že v kake pol ure. Seveda nas je zato začelo skrbeti za prvo skupino, ki se še po eni uri ni vrnila domov. Ko so končno prišli, smo ugotovili, da niso našli enega listka. Vse naslednje skupine so nalogo opravile precej hitreje, tako da smo kar nestrpno čakali trenutek našega štarta. Ker pa seveda med čakanjem na štart nismo smeli dolgočasiti, smo morali vaditi vozle.
Končno smo prišli na vrsto. Hitro smo se zagnali do prve točke pohoda in rešili uganko, ki se je tam skrivala. Ko smo prebrali nadaljnje navodilo ter določili smer neba, kamor moramo iti, smo se zapodili po določeni poti. Vse je šlo super, dokler nismo prišli do asfaltne ceste. Namesto šestega smo našli sedmi listek. Hitro smo pobrskali po okolici ter našli še šesti listek. Rešili smo še obe uganki in že smo bili na poti k naslednji postaji. Vse je šlo dobro, dokler nismo prišli do zadnje postaje, kjer nikakor nismo mogli najti enega izmed listkov. Končno smo ga odkrili, skrival se je na drevesu. Namesto po poti smo proti domu stekli kar po bližnjici skozi največje koprive. Klub temu, da smo morali plezati čez ograji in smo bili popikani od kopriv, smo bili na cilju srečni. Nalogo smo opravili v najkrajšem času.
Preostanek dneva smo vestno vadili vozle, ki smo se jih morali naučiti. In že hitro po kosilu smo prikazali naše obvladovanje najlonskega, varovalnega, bičevega, polbičevega, podaljševalnega in prusikovega vozla ter osmice. Vsi člani skupine so delali vozle naenkrat, vsakega pa je nadzoroval en vodnik. Največ znanja je pokazala ekipa B.
Zvečer nas je čakal še kviz. Sama nisem smela tekmovati, ker sem ga sestavljala, zato me je nadomestil Leon. Vprašanja iz planinske opreme, UNICEFa, sorodstva, novinarstva,... je najbolje obvladala ekipa E (brez mene seveda).
V petek popoldne so nas čakale nove preizkušnje - tokrat malo bolj šaljive. Najprej smo se preizkusili v prenašanju vode. Vsak v ekipi je moral z lončkom zajeti vodo iz vedra, jo položiti na pladenj ter z njim čim hitreje prenesti vodo do stola, oddaljenega nekaj metrov. Tam smo morali vodo preliti v steklenico in čimprej steči nazaj do izhodišča ter predati pladenj naslednjemu. Vse skupine, ki smo bile na vrsti bolj na koncu, smo poskušale ugotoviti, katera tehnika prenašanja je najboljša, vendar nihče ni prišel do kakšnih pametih rezultatov. Vsakdo je raje delal po občutku.
Potem je bilo na vrsti skakanje z nogami skupaj. Vsi smo se pritoževali, ker nasprotne skupine niso skakale po pravilih, vendar smo na koncu tudi sami ugotovili, da je težko tako skakati.
Komaj smo se malce spočili, že nas je čakala naslednja naloga. Jabolko smo morali z usti prenesti od prvega do zadnjega tekmovalca v čim krajšem času. Z obilico smeha so vse ekipe nalogo uspešno opravile.
Še bolj smo se nasmejali pri naslednji nalogi, kjer smo si morali vsi v ekipi potegniti planinski ,,štrik'' pod vsemi oblačili, ki smo jih imeli na sebi. Začeli smo pri desni hlačnici, nadaljevali pod majico, pri ovratniku potegnili vrv ven ter jo potegnili še skozi drugo hlačnico, vse pa se je končalo s predajo naslednjemu. Vsi, ki smo imeli dolge hlače, smo si jih seveda potegnili dol, da bi bili hitrejši, kar pa je Leon na žalost snemal.

Najbrž zaradi tega ne bomo žrtve posmeha, kajti pri naslednji igri smo bili vsi prisiljeni odvreči oblačila. Naša naloga je bila narediti čim daljšo verigo iz oblačil in jo tudi trdno zvezati. Na tla je letelo vse: čevlji iz katerih smo vzeli vezalke, majice, hlače in celo modrci.
Ko smo se uspeli obleči nas, je čakal še preizkus iz vlečenja vrvi, kjer so se med ekipami seveda bili težki boji. Na koncu ni nihče staknil hujših poškodb, zato so osmošolci izzvali vodnike, ki so pomoč našli v mlajših udeležencih tabora, vendar so fantje kljub temu zmagali. Posledice je utrpela le vrv, ki bi se skoraj utrgala.
Tako se je tekmovanje zaključilo. Prištele so se le še točke od sob, ki pa niso preveč vplivale na končni seštevek.

Katja Bobovnik


TEKMOVANJE V MNOGOBOJU

Skupine:
A:
Dejan Habe
Dani Vrabec
Katarina Kocbek
Urška Kocbek

B:
Boštjan Hvauc
Jernej Stavbar
Grega Rajh
Aja Zamolo

C:
Marko Kešner
Jasmina Stažić
Jože Šorgo
Andreja Kavaš

Č:
Nejc Petelinšek
Jure Hojnik
Urška Jagrič
Timi Krhlanko

D:
Andrej Stavbar
Zala Hojnik
Domen Jerot
Marko Jus

E:
Gregor Strašek
Sebastjan Jarc
Marko Veber
Katja Bobovnik

F:
Mitja Trglec
Matjaž Stavbar
Mojca Rebernak
Nejc Bobovnik

REZULTATI

 

sobe

potep

vrv

vozli

štafeta

kviz

podaje

skupaj

mesto

A 3 11 5 4 22 5 2 52 5.
B 3 13 7 7 22 6 7 65 2.
C 3 15 3 1 18 4 3 47 6.
Č 7 16 1 2 15 3 1 45 7.
D 7 16 6 6 16 3 5 59 4.
E 4 19 4 4 28 7 4 70 1.
F 7 17 2 6 22 1 6 61 3.

KRIŽANKE


A)
krizanka_1


B)

krizanka_2

C)

krizanka_3

 
PD Fram © 2008