glava3.jpg



Domov
Predstavitev društva
Izletniški odsek
Mladinski odsek
Markacijski odsek
Kolesarski odsek
Odsek za varstvo narave
Seznam vodnikov
Seznam opreme
Vodniški kotiček
Tabori
Zimska predavanja
Glasilo Planinski odmevi
Glasilo Planinski e-odmev
Fotogalerija

 



Statistika
od oktobra 2008
št. obiskov:



Glasilo Gojzarček 3

Bohinj ( 30.6. - 8.7.2001)


POPOTNO RAZMIŠLJANJE


Morda je v krvi, kar si je s takšno silo
razum in čustva prisvojilo
morda, kdove, se veter je nekoč prikral
ob zibel in kot sojenica mi prerokoval,
da pred lepoto teh gora bom stal
pobožno in njih odsev v spominu iskal,
morda, kdove, se kot davno izročilo
je z vetrom spet zbudilo,
dišečim od poletnih trav
in sem zaželel si daljav.

Rudi Klinar




Pravijo, da je vsaka oseba, da so vsi dogodki v naših življenjih tam, kamor smo jih sami postavili in da se sami odločimo kaj bomo z njimi naredili.
Prav gotovo so doživetja s planinskih taborov in osebe, ki se na njih najdemo, postavljeni v naših življenjih na mesta, ki niso najmanj pomembna, saj se nas vsako leto na tabor vrne veliko istih ljudi. Morda nas združijo gore, morda zabavna doživetja. Morda pa smo na taborih preprosto srečni, še posebej, če pojmujemo srečo, kot tisti občutek navdušenja, ki te spreleti, ko se nekam odpraviš, brez trohice obžalovanja ali pomisleka. Pa ne zato, ker bi bilo na taboru kot v sedmih nebesih, čeprav tudi tam kdaj dežuje. Verjetno smo dovolj veliki, da si zapomnimo lepa doživetja, manj lepa pa pozabimo ali pa se morda celo iz njih kaj naučimo.
Vsako leto pa se nam na taborih pridružijo tudi novi udeleženci, ki so dovolj pogumni, da hočejo izkusiti kaj novega. Morda jim bo lepota teh gora in skupna doživetja razum in čustva prisvojilo, kakor pripoveduje pesem Rudija Klinarja. Morda si bomo naslednje leto spet skupaj zaželeli daljav . . .



KDO SO BILI UDELEŽENCI LETOŠNJEGA TABORA?


URŠKA, KATARINA AJA IN MATEJA
OPISALI SO JIH TAKO,
DA VSE SE RIMA IN TO ZELO!

VODNIKI

LEON, ki piščalke ni pozabil doma
in smo zato ugotovili, da zjutraj piskati še vedno zna.

MATEJ, ki se je letos mlajšim otrokom prilagodil,
in nas zato po gorah ni tako podil.

DAMIJAN, ki se je ob svoji deklici malo pomiril,
zato nam je s svojo nagajivostjo manj živce pil.

ALEŠ POTISK, ki je po Bohinju dekleta lovil,
zraven pa še prav zabaven bil.

ALEŠ PERETIN, ki je znal umiriti krave,
ki so bile zelo rogate.

BRIGITA, ki je flajštre in obveze imela
in je za naše rane poskrbela.

MATJAŽ, ki je slikal in šale govoril,
da nas je tudi med hojo razveselil.

SIMONA, ki je za pravilen tempo poskrbela,
da hitra mladež ni preveč ponorela.

ANDREJA, ki je Digidija umirjala,
da ni bilo preveč dirjanja.

RENALDO, ki nas je samo za kratek čas obiskal,
škoda, da ni dalj časa ostal.

KUHAR, ki nam je dobro kuhal
in se v kuhinji marljivo sukal.


UDELEŽENCI

LARA, čebelica mala,
včasih je jokala.
Drugače pa veselo spala
in zjutraj zgodaj vstala.

DENIS s sestro je skupaj spal,
vendar se ni pritoževal.
Sestri ni nagajal
in je v planinah vztrajal.

TIMI je bil prava mala zgaga,
ki nikoli ne omaga.
Najprej veselo po planinah je skakljal,
potem pa včasih tudi malo zaostal.

ANJA je bila vesela
in si je z Laro pela.
Na taboru lepo se je imela,
zato domov si ni želela

MOJCA vodnike je škropila
in s tem druge otroke radostila.
S kremo zjutraj je strašila
in nam živce pila.

ZALA Mojci je pomagala
in ni letos nikoli omagala.
Nahrbtnike nosila,
plačila zavrnila.

MATJAŽ svojemu bratu je občasno potečnaril
in včasih tudi polenaril.
Rad je sok pil,
se z gore pogumno je spustil.

KORINA čuden vzdevek je dobila,
pa saj je sama zanj prosila.
Aji sostanovalka je bila,
ji vato proti štriglam dajala.

MAŠA hitro je zaspala
in za šotor se je bala.
Revij ni brala,
raje se zunaj je igrala.

KATARINA v polivanju ni sodelovala
in se je poškodovala.
Ponoči ni zaspala
in se je zjutraj s težavo vstala.

AJA ima rada cvetice
in boji se vsake gorske kozice.
Zvečer pa po taboru hiti,
da česa ne zamudi.

BARBARA je na taboru prvič bila
in nobena poškodba ji ni ušla.
Na koncu nas je razžalostila,
ker nas je prej zapustila.

MATEJA je tudi novinka bila,
a se je prav dobro odrezala.
V šotoru je za gnečo poskrbela
in posebej fantom srca ogrela.

URŠKA je planinskih taborov stara znanka,
pa kljub temu še včasih prava uganka.
V družbi za kulturo in zabavo skrbi
in po gorah kot gams hiti.

ANDREJ s Habejem v šotoru je spal,
zadnjo noč pa malo tudi streljal.
Rad remi je igral
in z nasmeškom včasih tudi zmagoval.

DEJAN za nogomet živi
in se krsta zelo boji.
Seveda, saj tepen je bil zelo,
zaradi galame, ki jo je delal zlo.

SAŠO dobil je vzdevek Bata,
ker pri ženskah je copata.
Pivo obužuje - predvsem LAŠKO,
saj je na taboru izpraznil celo FLAŠKO.

MATIC je zadnjo noč sam v šotoru preživel,
nato pa pravil, kako KUL se je imel.

DANI z Leonom v šotoru je spal
in kartanje resno jemal.
Telefon mu je nenehno zvonil,
škoda, da si ga ni z vodo polil.

JURE je fant od fare
in prav nobena stvar ga ne potare.
Pri hoji je hiter
in si za pot natoči vode cel liter.

GREGOR P. postal je pravi plezalec,
čeprav je drugače nadarjen plesalec.
Dekletom bil je všeč,
ker ni bil preveč molčeč.

GREGA R. je zelo dober hodec,
čeprav ni velik govorec.
Kadar pa spregovori,
kaj pametnega povedati želi.

JOŽEK je že taborska maskota,
spremlja ga že bogata planinska dota.
Venomer izgublja stvari,
ki mu jih iščemo že vsi.

DOMEN je edini na taboru obisk dobil,
vendar zato ni nič ošaben bil.
V gore rad hodi
in po vodi blodi.

MITJA je planin stari znanec
in ne izmuči ga vsak klanec.
Včasih tudi puncam ponagaja,
čeprav pri nagajanju nikoli ne vztraja.



IZ URŠKINEGA DNEVNIKA

SOBOTA, 30.6.2001

-    ODHOD NA TABOR
-    OBISK BLEJSKEGA VINTGARJA
-    NAMESTITEV V ŠOTORE

Vožnja z avtobusom je bila dolga, vendar smo se s starimi znanci hitro zapletli v pogovore, ki so trajali in trajali. Jasno, po enem letu smo si imeli veliko za povedati. Ko smo prispeli do Blejskega vintgarja, smo se po njem z veseljem sprehodili. Na vrsti je bilo vzdihovanje nad lepotami naših gora in čistih rek Do tabora ni bilo več veliko vožnje. Tam so nas že čakali postavljeni šotori in dobro kosilo. Pred kosilom pa smo na žalost še morali znositi prtljago do tabornega prostora, menda zato, da se nam bo kosilo bolj prileglo. Namestili smo se po šotorih. Po namestitvi je bilo naporov za tisti dan konec. Sledila je samo še nočna nevihta.

NEDELJA, 1.7.2001

-    IZLET OKOLI JEZERA
-    KOPANJE
-    SPOZNAVNI VEČER

Zjutraj se ni bilo prevež težko vstati. Jaz, Mateja in Barbara smo vse tabornike zbudile že ob petih zjutraj. Seveda so bili nato vsi slabe volje. Čez dan smo se potepali ob jezeru. Namen smo imeli obhoditi celotno jezero in še obiskati slap Savico. Ni nam uspelo, ogled slapu smo izpustili. Raje smo se vmes malo dalje kopali. Meni je bila voda premrzla, zato sem v vodo pomočila samo noge. Uživala sem na soncu. Po poti domov smo odšli tudi na sladoled. Bil je lep sprehod.

PONEDELJEK, 2.7.2001

-    CELODNEVNI POHOD:
A)    PRŠIVEC
B)    PLANINA PRI JEZERU
-    KOPANJE
-    TABORNI OGENJ

Ta dan je bil v načrtu prvi pravi planinski pohod. Razdelili smo se v dve skupini. Sama sem se odločila za daljšo in napornejšo turo. Čez Vogar smo odšli na Pršivec. To je gora s prekrasnim razgledom, a z zelo razvlečeno in strmo potjo. Mlajši so se odpravili na Planino pri jezeru. Kasneje smo sem jim tudi mi tam pridružili. Pred tem smo imeli težave z napadalno kravo, ki nas ni spustila do koče. Prišel je Aleš Peretin, ki se je žrtvoval za nas in zvabil kravo drugam. Skoraj bi ga nabodla, a ga na srečo ni. Srečno smo prišli do cilja. V tabor smo se odpravili vsi skupaj. Bili smo precej utrujeni. Zvečer smo se razveselili tabornega ognja.


TOREK, 3.7.2001

-    CELODNEVNI POHOD:
A)    RODICA, ČRNA PRST
B)    RUDNICA
-    MNOGOBOJ - PANTOMOMA

Pohod se je pričel zelo lepo. Med potjo smo videli velikocvetic in ovac. Ob vzponu je sonce močno pripekalo in znoj nam je v potokih lil po telesu. Potrebovali smo postanke, da se odžejamo. Poti ni hotelo biti konec. Vodniki so govorili, samo še pol ure in to venomer ponavljali. Vedeli smo, da nas imajo za norca. Zgubili smo že upanje, da bomo prišli na vrh, medtem pa smo tudi že skoraj dehidrirali. Končno smo na vrh Rodice le prišli. Tam pa je bilo tudi vreme drugačno, megla in mraz. Če mi je bilo prej vroče v kratki majici, me je sedaj zeblo v termoflisu in anoraku. Zaradi bližajočega slabega vremena, so vodniki spremenili plan izleta. Namesto na Črno prst, smo se odpravili na Vogel. Najprej smo naleteli na sneg, kjer sem bila naribana, potem pa nas je pred Voglom dohitel tudi dež. Na Voglu smo se malo odpočili nato pa odpravili naprej. Pot navzdol je bila strma in dolga. Noge so me zelo bolele. To pa še ni bilo vse. Tik pred taborom nas je ujel zare, zares močan naliv. V tabor smo prišli čisto premočeni. Napeljali smo vrvi v velikem šotoru in nanje smo obesili premočena oblačila. Po večerji smo se razvedrili s pantomimo, potem pa utrujeni zaspali.

SREDA, 4.7.2001

-    RAFTING PO SAVI DOLINKI
-    MNOGOBOJ - POTEP PO OKOLICI

Ta dan je bil dan brez pohoda, naš prosti dan. Na sporedu je bil rafting. Vsi polni pričakovanj, smo komaj čakali, da se vsedemo v čolne in se spustimo po reki. Z busom smo se odpeljali do Bleda in nato z belimi kombiji do reke, kjer bi se naj vse začelo. Oblekli so nas v neka zelo oprijeta oblačila in rešilne jopiče. Razdelili smo se po čolnih in se spustili po reki, brzicam naproti. Bilo je divje in super! Popoldne smo imeli potep po okolici, ki je bil del mnogoboja. Znašo skupino bi se skoraj izgubili. Zvečer smo bili skoraj bolj utrujeni, kot če bi cel dan hodili.

ČETRTEK, 5.7.2001

-    CELODNEVNI PLANINSKI POHOD
A)    USKOVNICA

Četrtek, lep in sončen dan. Nihče ni pričakoval, da bomo otroci potem tako sitni in jezni. Sončno nebo je bil pravi zaklad tistega dne. Ob poti so nas pozdravljale lepo urejene hiše in mnogo cvetja in vedeli smo, da bo preostala pot, kot sprehod skozi pravljico. Šli smo čez Hudičev most in si ogledovali Koritnico, to prekrasno čudo narave. Med potjo smo si peli in bili veseli, ker je bilo toliko postankov. Še najbolj smo bili veseli, ko je Brigita pri slapu rekla, da gremo nazaj. Šli smo nazaj do koče in bili tam do dveh. Mislili smo, da bomo tam ostali, se veselili in igrali. Res nismo pričakovali, da bomo morali idi še do vrha. Ko so nam to novico vodniki sporočili, smo bili zelo nesrečni. Otroci smo pasli mulo celo pot, nekateri otroci pa so od jeze tudi jokali, pa še pot je bila tako strma. To je Brigito tako zadelo, da nam je vsem obljubila sladoled. Po poti nam je še Barbara skoraj izkrvavela. Vse se je srečno končalo, dobili pa smo tudi sladoled.

PETEK, 6.7.2001

-    KOPANJE V BOHINJSKEM JEZERU
-    MNOGOBOJ - ŠALJIVE ŠTAFETNE IGRE
-    TABORNI OGENJ S PLANINSKO POROKO

Kopanje je bilo na sporedu že dopoldan. Seveda smo se kopali vsak dan, a to je bilo posebno zaradi dopoldanskega časa in zato, ker smo za kopanje imeli veliko časa. Namestili smo se zraven gostišča, kjer smo lahko kupili sladoled in pijačo. Med kopanjem sem bila tunkana, po kopanju pa sem pojedla veliko kepic sladoleda. Sicer pa je bilo zanimivo še posebej popoldne in zvečer. Igrali smo se šaljive štafetne igre, ob tabornem ognju pa smo imeli še planinsko poroko. Kot vedno se je Leon napravil v župnika, ki ne zna izgovarjati črke r. Imeli smo dvojno poroko. Ženske vodnice so se potrudile s prstani in šopki. Poroka je bila lepa in zabavna. Ponoči pa so fantje popihali v sosednji tabor, kjer so že kaj ušpičili.

SOBOTA, 7.7.2001

-    MALA ŠOLA PLEZANJA
-    SPREHOD V STUDOR, OGLED HIŠE MUZEJA
-    ZAKLJUČNI VEČER S PLANINSKIM KRSTOM OB TABORNEM OGNJU

Mala šola plezanja je bila ta dan najdaljši "izlet". Sama se nisem odločila za plezanje, saj sem na tenis copatih zaradi šaljivih iger ostala brez vezalk. Drugi so se zabavali v steni, sama pa sem se dobre štiri ure dolgočasila v senci. Popoldne so nas popeljali v Studor, kjer smo si ogledali muzejsko hišo. Po poti domov nas je ujel dež. Kuhar nam je prišel naproti. Godrnjaje je v tabor odpeljal male otroke in našo prtljago, sami pa smo slekli čimveč suhih oblačil in po dežju tekli do tabora. Tam smo se preoblekli, nehalo pa je tudi deževati. Preostali del dneva smo imeli prost. Fantje so iskali drva za kres, z Matejo pa sva se ukvarjali z gostom iz Nemčije. Ob tabornem ognju je bil zanimiv planinski krst. Digas je bil neusmiljen, kot vedno, a se nismo jokali in javkali. Že čez nekaj minut smo si veselo prepevali ob kresu, še kasneje pa cvilili in kričali, saj je bil čas za mazanje s peno. Bilo je neverjetno, saj sem porabila čisto vse kose suhih oblačil. Tu much (Aleš Potisk) mi je posodil krasno mikico, v kateri me ni zeblo. Punce smo prespale v šotoru skupaj z vsemi fanti. Bil je enkraten dan, in tabor na sploh, predvsem zaradi "daril" Leona in Aleša na zadnjo noč.

NEDELJA, 8.7.2001

-    POSPRAVLJANJE IN ODHOD DOMOV

Po zajtrku smo pričeli z mukotrpnim pospravljanjem, nošenjem prtljage in čakanjem na odhod. Do prihoda avtobusa smo odšli še na pico, potem pa DOMOV.


SKRITI PRIJATELJ

Tako kot vsako leto, smo si tudi letos popestrili tabor z igrico Skriti prijatelj. Ime svojega skritega prijatelja izžrebamo prvi večer, nato pa zanj skrbimo ves čas na taboru in ga razveseljujemo z malimi pozornostmi. Najpogostejši način razveseljevanja pa so seveda sporočila, ki mu jih lahko pritrdimo na plakat. Ta sporočila so res prijazna ali pa tudi zabavna.

NEKAJ SPOROČIL IZ PLAKATA:

DEJANU:
Habe, ti si strup za babe.

ANJI:
Želim ti lep dan.

GREGORJU PLANINCU:
Zelo dobro znaš igrati frizbi!

ALEŠU POTISKU:
... your time has come to shine,
all your dreams are on their way.
See how they shine,
Oh, if you need a friend
I m sailing right behind.
Like a bridge over troubled water,
I will ease your mind.

AJI:
Je bila napolitanka dobra?
HA, HA, HA, še zdaj nisi ugotovila kdo sem!!!

ALEŠU PERETINU:
Upam, da ti bo rafting všeč!

DENISU:
Pred jutrišnjim izletom ti poklanjam bonbonček!
Poglej pod posteljo, tam te nekaj čaka!

BARBARI:
Si najlepša punca na taboru!

DANIJU:
Kako se ti kaj dopade na taboru?
Je v šotorih fajn spat?
Še naprej veliko sreče v mnogoboju!

MATICU:
Matic, želim ti lep izlet!

KUHARJU:
Vredi šnicli kuhar!

SIMONI:
Draga Simona, če si se popoldan naspala,
ti želim prijeten večer.

MAŠI:
Dobro jutro!

MATJAŽU:
Matjaž, želim ti lep izlet!

ZALI:
Zala, upam, da boš drugo leto spet prišla na tabor

ANDREJI:
Si že ugotovila kdo sem?
Če še nisi, pa še boš!

LARI:
Kako se kaj imaš Lara? Se vidimo!



SPANJE V ŠOTORIH

Letošnjega tabora sem se veselila veliko bolj kot vseh prejšnjih in to zaradi taborjenja v šotorih. Na prejšnjih taborih smo spali v zidanih hišah, na letošnjem pa v šotorih. Tudi sama imam doma šotor v katerem sem že spala. Moj šotor ima talno podlago, je nepremočljiv, ima vhod, ki se zapira na zadrgo in na odprtih delih ima mreže za mrčes, zato me ni bilo nikoli strah, da bi me kaj pičilo. Ko sem prišla na tabor in zagledala šotore, sem bila presenečena, saj niti malo niso bili podobni mojemu. Ko sem jih pogledala od daleč, so se mi zdeli zelo lepi . Postavljeni so bili v dve vrsti na veliki jasi obdani z gozdom . Vsi so bili lepo zeleni in krasno poravnani. Približala sem se jim in ugotovila, da pa se od mojega precej razlikujejo. Namesto zadrge, sem našla vrvico zvezano skozi luknje. Bo že, sem si rekla, odvezala vrvico in pogledala v šotor. Najprej sem iskala talno podlogo, ampak ni je bilo, videla sem samo travo. Na travi so bili postavljeni leseni pogradi, na pogradih so bile blazine. Nasproti vhoda je bilo majhno okno, na katerem je bila mreža za mrčes. Po ogledu sem odšla iz šotora. Ko smo si vsi ogledali šotore, smo se razvrstili po šotorih in si razpakirali prtljago. V šotoru sem bila s prijateljico Korino. Zvečer, ko sva odšli v šotor, sva najprej zagledale kobilice, ki so skakale po šotoru. S temi sva se sprijaznile, ker ne pikajo in se jih ne bojiva. Nato sva zagledali mravlje. Hitro sva pospravili vse sladkarije, da nama jih mravlje ne bi pohrustale. Mravlje nama niso bile najbolj všeč, saj bi naju lahko popikale, ampak upali sva, da bodo odšle v šotore, kjer imajo razmetanih več sladkarij. Po natančnejšem ogledu šotora pa sva opazili še štrigle. Teh sva bile najmanj veseli. Bale sva se, da nama bi štrigle zlezle v uho. Meni je babica vedno govorila, da štrigle zlezejo v uho. Mama je nekaj štrigel pomorila, prilezle pa so seveda nove. Zato sva si v ušesa dali vato, se pokrile čez glevo in zaspale. Sredi noči naju je zbudilo grmenje. Ugotovili sva , da bo nevihta. Hoteli sva zaspati , a nisva mogli . Čez nekaj časa je začelo še bolj bliskati in grmeti, začelo je tudi deževati. Prižgale sva svetilke in spet zagledale štrigle. Ugotovile sva, da je boljše nič videti, hitro sva ugasnile svetilke in se pokrile čez glavo . Začeli sva se pogovarjati . Nenadoma je meni začelo kapljati na noge, nato pa še na glavo. Tudi Korina je bila že mokra. Potem je skozi vhod na srečo pokukala mama, ki je preverjala stanje v šotorih. Od sten smo morali odmikati prtljago. Povedale sva ji , da nama toči šotor, pa je rekla naj se malo premakneva na mesto, kjer ne dežuje. Potem ko nama je začel točiti še bolj, sva se morale preseliti v mamin šotor. Tisto noč je mama spala v luknji na sredi med pogradama. Zjutraj smo se nenaspani zbudili in drug drugemu pripovedovali, kaj se je zgodilo ponoči. Midve s Korino sva se preselili v nov šotor. Naslednje dneve smo imeli štrigle že za domače živali, pa tudi deževalo ni več ponoči. Spanja v šotorih smo se navadili. Navadili smo se dežuranja tabornikov, ki so hodili okoli šotorov in zganjali ropot. Motil nas ni niti jež, ki je brskal po smeteh za šotori. Mogoče nas nenavadni šumi niso motili več tudi tudi zaradi tega, ker smo spat hodili bolj utrujeni od hoje in smo zato prej zaspali. Taborjenje v šotorih nam je postalo domače: vsako večer smo preganjali žuželke in vsako jutro iskali svoje stvari.Vsega smo se navadili in nič več se nam ni zdelo hudo. Imeli smo se super. Še večkrat bi si želela taboriti v šotorih, no ja, mogoče z manj štrigel.

Aja Zamolo

SPANJE V ŠOTORIH - ZAKON!
Kot sem slišala, je bilo spanje v šotorih letošnja novost na taboru. Noči, ki smo jih preživeli na taboru so bile mrzle. Dvakrat je deževalo, a takrat je bilo vsaj toplo. Šotori so predstavljali tudi prostor skupnega druženja med fanti in dekleti starejše generacije. Skupaj smo igrali karte, se basali s sladkarijami, se igrali morilca in počeli še marsikaj drugega.
JUTRANJE VSTAJANJE - NORO!
Punce smo mislile, da bo za nas vstajanje mačji kašelj, saj smo se prvo jutro vstale že ob petih. Pa smo kaj kmalu ugotovile, da smo se zmotile, saj smo se vsako naslednje jutro zbudile težje in vstajale med zadnjimi.
POSPRAVLJANJE ŠOTOROV - KATASTROFA!
Čeprav bi morale biti punce vzgled fantom, je bilo ravno obratno. Punce v našem šotoru smo zbrale najmanj pik pri ocenjevanju, medtem ko so fantje zbrali največ točk - sramota! Z Urško in Barbaro smo pospravljale le spalke, vse drugo pa je ostalo na razpolago štriglam in mravljam, ki so zaradi naše malomarnosti in lenobe postale naše sostanovalke.
ZADNJA NOČ V ŠOTORIH - THE BEST!
Zadnjo noč smo dekleta prespala pri fantih. Bilo nas je veliko, zato smo se morali stiskati in bilo nam je toplo. Zaradi njihove nagajivosti nismo celo noč zatisnile oči. Zjutraj smo bili nesprespani.
Čeprav me spanje v šotorih ni nikoli preveč navduševalo, sem letos spremenila svoje mnenje. A svoje postelje vseeno ne bi zamenjala za spalno vrečo.

Mateja Jelenko


DRUŽABNE IGRE

Tudi na letošnjem taboru smo se lahko zabavali z družabnimi igrami oz. z mnogobojem. Igre so bile zanimive, a malo tu zahtevne. Sama sem se neštetokrat znašla v nerodnem položaju. S sotekmovalcem sva pri štafetnih igrah pri teku v dvoje trikrat zapored prav nerodno padla. Nikakor se nisem mogla pobrati, saj sem se smejala tako, da so mi tekle solze. Čudilo me je le, da smo kot ekipa na koncu dosegli četrto mesto. Igre ki so se dogajale v šotoru - pantomima, so spadale med zelo napete. Pri orientacijskem pohodu je bila pomembna telesna pripravljenost in pa nos za iskanje listkov z navodili. Bile so tudi igre, ki so zahtevale oblačila, predvsem široka in dolga. Delali smo vrv iz oblačil in vlekli pravo vrv pod oblačili. Predvsem pa so vse igre zahtevale dobro voljo in prinašale so smeh. Takšne igre so res krasna stvar za prosti čas. Sice pa smo se med prostim časom igrali igro, ki se imenuje Polivanje z vodo. Porabili smo ogromno vode, zato so jo vodniki morali zapreti. Polivanje se je začelo med dvema, nato med štirimi, toda na koncu smo se polivali že vsi. Med igro ni manjkalo smeha, lahko pa bi temu polivanju rekli tudi nadomestilo za tuširanje, ki smo ga vsi zelo pogrešali. Na jasi, kjer smo taborili, je bilo tudi odbojkarsko igrišče., dovolj prostora za igranje nogometa in badmintona. Imeli smo ogromno prostega časa in zato smo vodnikom hvaležni.

Urška Kocbek


URŠKINA ZAHVALA VODNIKOM

Leon, Brigita, Matej, Aleš Potisk, Aleš Peretin, Digas, Matjaž, Simona, Andreja, Renaldo, kuhar Ivan - to so imena ljudi, brez katerih tabor ne bi bil to kar je!

LEON - hvala, da si nam omogočil to devetdnevno druženje v prekrasnem Bohinju. Letos si se nas usmilil in nam pustil več prostega časa. Hvala za darilo v zadnji noči!
BRIGITA - hvala za flajštre in razkužila! Pa za sladoled!
MATEJ - hvala, da nas nisi tako gnal v brege, za počasen tempo!
ALEŠ blontni - hvala za suha oblačila, palce in darilo v zadnji noči!
ALEŠ rjavi - hvala, da si umiril kravo, ki nas je napadla!
DAMIJAN - hvala za tvoje živce, ki si jih porabil pri meni!
MATJAŽ - hvala za Lila pauso, za enodnevnega očeta na dan poroke in pa za brisanje tiste slike.
SIMONA - hvala, da si nas spodbujala, ko so nas moški gnali v brege!
ANDREJA - hvala, ker si umirjala Digidija, ko smo ga zezali!
RENALDO - hvala za spremljevalno melodijo na dan poroke!
IVAN - hvala za odlično hrano in hvala še za lanske prevoze v bolnico!

URŠKA, HVALA TUDI TEBI, SAJ BREZ PREDVSEM TVOJE POMOČI TUDI TEGA GLASILA NE BI BILO!


NAMESTO KONCA
VSE MINE, VSE BEŽI ... A ŠELE POTEM KO MINE,
NAM ZNOVA SKOZ SPOMINE ZARES ŽIVI ...

Jože Šmit

GLASILO PA NAJ VAM POMAGA OBUDITI VSE PRIJETNE SPOMINE!

 
PD Fram © 2008