glava4.jpg



Domov
Predstavitev društva
Izletniški odsek
Mladinski odsek
Markacijski odsek
Kolesarski odsek
Odsek za varstvo narave
Seznam vodnikov
Seznam opreme
Vodniški kotiček
Tabori
Zimska predavanja
Glasilo Planinski odmevi
Glasilo Planinski e-odmev
Fotogalerija

 



Statistika
od oktobra 2008
št. obiskov:



Poročilo iz tabora Jezersko 2003

Jezersko (28.6. - 6.7.2003)


Leto 2003 je bilo v zgodovini taborov planinskega društva Fram prelomno, saj smo rušili vse rekorde, tako po udeležbi, kakor po številu slabih dni in seveda tudi po številu lepih trenutkov. Kljub temu, pa se lahko ob koncu poletja in seveda tudi glavne planinske sezone pohvalimo, da smo pod streho spravili že 6. poletni mladinski planinski tabor. 

Tudi tokrat smo se podali v Kamniško-Savinjske Alpe, le da tokrat na Jezersko. Idiličen majhen kraj v naročju gora, pod visokimi vrhovi Grintavcev. Tabor smo postavili ob Planšarskem jezeru, ki je izhodišče za prenekatero čudovito turo.

Letos je naš tabor potekal od sobote 28. junija do nedelje 6. julija. Kot že nekaj let, nam je tudi letos zavetišče nudila platnena šotorska streha, ki pa se letos žal ni preveč izkazala in nam je povzročala kar nekaj preglavic.

Tabora se je udeležilo 42 otrok, med katerimi je bila najmlajša udeleženka stara 6 let, najstarejši mladinski udeleženec je imel že skoraj 18 let, imeli tudi smo dva odrasla udeleženca. Za udeležence tabora je skrbelo devet izkušenih vodnikov in mentorjev ter animatorka, ne smemo pa pozabiti našega odličnega kuharja, ki je skrbel, da na taboru slučajno ne bi kdo shujšal.

Tudi letos smo za naše udeležence organizirali avtobusni prevoz na tabor. Ob poti na Jezersko smo se ustavili na Vranskem in si tam ogledali muzej motociklov. Pred Jezerskim smo se ustavili še v Preddvoru in se sprehodili ob jezeru.

V popoldanskih urah smo tako prispeli na Jezersko, kjer nas je že čakal postavljen tabor. Ostanek popoldneva smo porabili za nastanitev in sprehod do Jezerskega, kjer so si naši udeleženci napolnili tudi sladke zaloge. Zvečer je nato sledil spoznavni večer, kjer se je vsak udeleženec predstavil, pogovorili smo se o pravilih na taboru in o dejavnostih, ki jih bomo na taboru izvedli. Izžrebali smo tudi svojega skritega prijatelja ter določili ekipe za planinski mnogoboj. Ponoči nas, da nam slučajno ne bi bilo preveč dolgčas, obiskala prva ploha, ki pa na srečo ni povzročila večje škode, se je pa izkazalo, da naši šotori niso ravno najboljši.

V nedeljo nas je pričakalo turobno in oblačno jutro. Kljub temu smo se odpravili na poldnevni potep do slapu Čedca. Popoldan smo pričeli s prvimi disciplinami planinskega mnogoboja. Proti večeru smo se podali do etnološkega muzeja, ki je urejen v Jenkovi kasarni, po večerji pa je sledila kino predstava.

V ponedeljek pa se je pričelo zares. Na sporedu je bila prva celodnevna tura. Ker je bila starostna sestava naših udeležencev tudi letos zelo raznolika, smo udeležence razdelili na dve skupini. Prva skupina je odhajala na daljše in zahtevnejše ture, druga pa na malenkost krajše in manj zahtevne ture. V ponedeljek je tako prva skupina odšla na Štegovnik, druga skupina pa na Visoki vrh. Obe skupini sta preživeli čudovit dan v hribih, ki smo ga zaključili s planinskim mnogobojem, osnovami planinske šole in tabornim ognjem.

Tudi v torek smo se zbudili v prekrasno jutro. Ker je bila tokrat pred prvo skupino zelo zahtevna in dolga tura na Babe, smo vstali zelo zgodaj. Druga skupina se je na pot podala malo kasneje in se povzpela na prav tako lep in zanimiv Goli vrh nad Jezerskim. Že pred turo smo udeležence poučili o varni in pravilni hoji, pripravili smo si tudi vso potrebno tehnično opremo. Na samem začetku zahtevne poti pa smo obnovili še osnove plezanja. Ker smo med tem že ugotovili, da naši šotori niso pretirano odporni na vodo smo jih šotore dodatno zaščitili s PVC folijo in mislili, da je problem rešen. Spet račun brez krčmarja. Že na Babah nas je pričakal močan veter, kar pa za visokogorske vrhove ni tako neobičajno. Vendar se je na naše presenečenje ta orkanski veter preselil tudi v dolino in v enem samem, a močnem in dolgotrajnem, sunku skoraj odpihnil naš tabor. Veter se je nato na našo srečo polegel in nadomestil ga je dež, ki pa nas je nato z krajšimi presledki lepega vremena spremljal vse do konca tabora.

Sreda je bila namenjena počitku, pospravljanju in pa seveda tudi planinski šoli. Da bi bila stvar zanimivejša smo zadevo malce obrnili in za pol dneva prepustili vajeti našim udeležencem in moram vam priznati, da je zadeva popolnoma uspela. Popoldan smo se podali na Jezersko, kjer smo obiskali postajo GRS in gorskega reševalca Drejca Karničarja, ki nas je poučil o osnovah reševanja in pa o varni hoji v hribe. Večino tem iz planinske šole smo poskusili praktično obdelati na samih turah. Tako smo se naprimer lik planinca obdelali med počitki, gorsko reševalno službo smo spoznavali na obisku postaje GRS, orientacijo smo obdelali na orientacijskem pohodu,… Naš cilj namreč ni bil, da bi otroke obremenjevali še z dodatnim šolskim piflanjem planinske šole. Z načrtovanim bivakiranjem in dvodnevno turo na Grintavec zaradi poslabšanja vremena ni bilo nič.

V četrtek smo se tako kljub srednji oblačnosti polni optimizma podali proti Virnikovemu Grintavcu. Na žalost pa naša dobra volja ni uspela razgnati deževnih oblakov, ampak so se ti še bolj strnili, temu pa je sledila močna nevihta, tako da smo morali naš vzpon prekiniti in smo nato popolnoma premočeni pricapljali v tabor, kjer smo na srečo imeli suha oblačila, da smo se lahko preoblekli. Ostanek popoldneva je bil namenjen sušenju oblačil, preizkusili smo se še v vozlanju, zvečer pa smo pripravili tradicionalen planinski krst. Da je ponoči spet deževalo, vam verjetno ne rabim posebej omenjati.

Ker je tudi v petek dopoldan deževalo, smo se odločili, da ostanemo v taboru. Na našo žalost je nekatere, predvsem mlajše udeležence dotolklo vreme in so podlegli napadom prehlada v najrazličnejših oblikah. Z nekaj najhujšimi primeri smo tako poiskali zdravniško pomoč v Kranju, z deklico, ki je imela močno angino, pa smo za vsak slučaj obiskali še ljubljanski Klinični center. Verjetno vam ni potrebno razlagati, da je v Ljubljani močno pripekalo sonce. Ko smo se vrnili na Jezersko, se je tam že spet pripravljalo k dežju in tako tudi tokrat s prestavljeno dvodnevno turo na Grintavec ni bilo nič.

V soboto, predzadnji dan našega tabora, smo se po dolgem času spet zbudili v čudovito sončno jutro. Odločili smo se za turo na Češko kočo. Da bi zadevo nekoliko popestrili smo se s prvo skupino do koče odpravili po zelo zahtevni poti od Žrela proti Češki koči, medtem ko je druga skupina za vzpon uporabila normalen pristop. Nekaj se nas je nato od Češke koče odpravilo še na Vratca, ki sploh niso bila tako nedolžna kot so izgledala. Seveda mi ni treba omenjati, da nas je še pred prihodom v tabor spet dodobra namočilo, a je bila ploha na srečo kratkotrajna in, kot da se nam je jezersko vreme hotelo odkupiti, nam je namenilo čudovit, sončen in topel, ostanek popoldneva in jasno noč, tako da smo si lahko privoščili zaključni piknik na prostem in tudi zaključni večer je lahko tekel ob tabornem ognju.

V nedeljo pa že po stari navadi pospravljanje tabora, prtljage, kuhinje, šotorov in nato na avtobus pa domov, kjer so nas že pričakovali naši domači. Na poti je sledil še obvezen postanek za krofe na Trojanah, potem pa brž domov.

Toliko o letošnjem taboru. Bil je drugačen od vseh do zdaj, pa vendar upam, da je bil tistim, ki ste se ga udeležili, všeč. Vsekakor smo se trudili, da bi vam bil, in bomo to počeli še naprej, saj so vaši zadovoljni obrazi za nas največja nagrada.

Na koncu pa še ena velika HVALA vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri pripravah in izvedbi letošnjega tabora, saj lahko uspešen tabor naredimo le z skupnimi močmi. 

Kam gremo prihodnje leto, sprašujete. Zaenkrat je še zapisano v oblakih, a se šepeta po Framu, da se prihodnje leto morda srečamo v Julijcih. Prideš tudi ti, mar ne?

vodja tabora
LEON VRHOVŠEK


 
PD Fram © 2008