Pod neko lipo … Nekje daleč vstran od Pokljuke, daleč od vseh, ki ste tam bili… a spomini so še vedno z mano … Na to, kako je Žiga "jokal" kot slovenskega naroda sin, na Damjana, ki nas je zjutraj želel zbuditi uro prezgodaj, … Pa na ture - kako nam je veter preprečil, da bi prišli do Vodnikove koče in smo tako počivali med borovci, po katerih so se nekateri z veseljem metali, na snežne bitke, v katerih so vedno zmagali močnejši (= Glodež ;).

Da niti ne govorimo o številu sladic, ki jih je pri večerji pojedel Boštjan, Urškinih izjemnih žuljih in opeklinah drugega Boštjana. Nekatere mlajše punce se spomnijo tudi grozljivk Angeline, Lore in Katarine, zaradi katerih potem niso upali same na stranišče. Bili smo tudi na energetskih točkah in (vsaj nekateri) ugotovili, da imajo precej neprijetne učinke (glavobol). Pa kartanje in skupinsko petje pri ognju.

Ni kaj - spomini ostajajo živi. Tlijo v nekem skritem kotičku možganov, vsake toliko pa se razplamtijo v plamen, potem pa spet skoraj ugasnejo …

A pod kako lipo, ob zvončkljanju kravjih zvoncev in lajanju psov, ko sonce že ugaša za hribi, spet oživijo. In vsi, ki ste jih pisali z mano tudi. Pa čeprav le v mislih … Do naslednjega leta …

KATJA BOBOVNIK

Kaj lahko nastane med daljšim postankom

TABOR PD FRAM - POKLJUKA – 3.7. – 11.7.2004

Poletje se je počasi izteklo in pred nami je jesen, ki nam bo, upam, naklonila več lepih dni v gorah, kot nam jih je poletje. Zato pa nam je bilo letos toliko bolj naklonjeno vreme na tabor, ki smo ga, letos že sedmega po vrsti, spravili pod streho. Ker nam je lansko leto vreme malce nagajalo, smo letos iskali malo bolj trpežno streho nad glavo in tako smo bili od 3. do 11. julija gostje v vadbenem centru Slovenske vojske na Rudnem polju na Pokljuki. Ironija pa je bila, da je bilo tisti teden verjetno najlepše vreme v celem poletju.

Tabora se je udeležilo 35 otrok, od katerih je bil najmlajši udeleženec star 6 let, najstarejši pa 18. Tabora so se udeležili tudi trije odrasli udeleženci. Za vse udeležence je skrbelo 9 vodnikov in mentorjev.

Kot vsako leto je bil do tabora za udeležence organiziran avtobusni prevoz. Letos nam je pri tem prevozu priskočila na pomoč Slovenska vojska in tako nas je na Pokljuko pripeljal vojaški avtobus, kar je bilo zopet posebno doživetje. Na poti na Pokljuko smo se sprehodili še skozi Pokljuško sotesko, ki nas je vse zelo navdušila, še posebej tisti del, kjer je najožja. Popoldan pa smo se po kosilu in namestitvi v sobe sprehodili po pokljuški planoti in obiskali planino Javornik.

V nedeljo pa se je začelo že zares. Naš prvi cilj je bil 2050m visoki Viševnik. Razdelili smo se v dve skupini in prva skupina, ki je bila nekoliko hitrejša, se je preko vrha podala še do Srenskega prevala, se spustila na Jezerca in nato po Sivih policah nazaj na Rudno polje. Z mlajšimi udeleženci pa smo se povzpeli samo do vrha. Popoldan pa se je s prvimi disciplinami že pričel tudi planinski mnogoboj.

V ponedeljek smo se z mlajšimi udeleženci podali do 1892 m visokega Studorskega prevala. Studorski preval in pot do njega smo si na letošnjem taboru pošteno vtisnili v spomin in pod stopala, saj smo se nanj povzpeli kar nekajkrat S starejšimi udeleženci pa smo se povzpeli na 2275 m visoki Tosc. Na njem pa smo se skupaj s številnimi ovcami že razgledovali proti vrhuncu našega letošnjega tabora. Tosc je namreč odlična razgledna točka za Triglav, ki je bil letošnje zgodnje poletje obdan še kar z nekaj snežišči in osvojiti vrh Triglava je bil eden izmed naših ciljev.

V torek smo se podali proti 1633 m visoki Blejski koči na Lipanci. Od tam pa se je ena skupina povzpela na 2015 m visoko Debelo peč, druga pa na malce nižje 1893 m visoke Mrežce.

Po povratku v tabor pa smo se nabasali v vojaški tovornjak in se odpeljali proti Uskovnici, kjer so nam člani postaje GRS Radovljica na mostu čez potok Ribnica pripravili pravi mali kanjoning, saj so se vsi udeleženci tudi po večkrat ob vrvi spustili z mostu, do dna kanjona.

Sreda je bila prost dan, ki pa že po naši navadi nikoli ni tudi dan, prost aktivnosti. Ta dan je bil namenjen aktivnostim planinskega mnogoboja, sprehodili pa smo se še do energetskih točk na Pokljuki, da si tam napolnimo svoje baterije, saj je bila naslednji dan, oziroma naslednje jutro pred nami najtežja tura letošnjega tabora.

Četrtek se je za nekatere pričel že zelo zgodaj. Vstali smo ob dveh in se nekaj čez pol tretjo v trdi temi in v soju baterijskih svetilk podali proti 2864 m visokem Triglavu. Pričakalo nas je čudovito in jasno jutro, ki pa se je proti Planiki prevesilo že v skoraj orkanski veter in tudi pooblačilo se je, mi pa smo se kljub temu podali proti vrhu, ki smo ga malo pred poldnevom tudi dosegli. Ob povratku v dolino smo se preizkusili še na snežiščih, saj smo si pot navzdol skrajšali še s spustom po tistih snežiščih, ki smo jih ob poti navzgor morali premagati.

Druga skupina se je nameravala podati do Vodnikovega doma na Velem polju, pa so se na Studorskem prevalu zaradi močnega vetra obrnili in se spustili do planine Konjščica.

Petek je potekal bolj lagodno. Sprehodili smo se do planine Uskovnica in nato še do Zajamnikov ali Triglavske ulice, kakor jih tudi imenujejo, saj je s te planine prekrasen razgled na Julijske Alpe. Zvečer pa smo poslušali še predavanje z diapozitivi.

V soboto je sledil narobe dopoldan in nato popoldan še aktivnosti planinskega mnogoboja, ki smo ga s palčkovimi hišicami tudi zaključili.

Zvečer je nato sledil še zaključni večer ob tabornem ognju in seveda tudi obveznim planinskim krstom.

Na dan odhoda pa so nas poleg deževnega vremena pozdravili še vrhovi nad Pokljuko, odeti v belo snežno obleko. Timing je bil torej odličen. V deževnem popoldnevu smo si nato še ob poti domov pogledali Blejski grad, potem pa se že polni pričakovanja domačih odpravili proti domu.

V jesenskem času smo izdali novo številko taborniškega glasila Gojzarček, za udeležence tabora in njihove udeležence pa smo pripravili še jesenski piknik.

Tako se je končalo še eno poletje v hribih in sedaj se nam po glavah že vrtijo ideje, kam naslednje leto. Pa naj za zdaj ostanejo samo še ideje.

Na koncu pa še seveda zahvala vsem, ki so kakorkoli pomagali pri izvedbi tabora, še posebej pa Slovenski vojski, brez katere si letošnjega tabora ne bi mogli predstavljati.

vodja tabora

LEON VRHOVŠEK

Vodja tabora Leon Vrhovšek

ZAKAJ JE TABOR TISTI PRAVI NAČIN PREŽIVLJANJA POČITNIC

Počitnice so za večino odraščajočih »pubertetnikov« smisel življenja. In večina od te večine počitnice preživi v družbi svojih vrstnikov, nekje zunaj na nekem kotičku, ki je samo njihov. A nekaj nas je takšnih, ki ta kotiček razširimo na kilometre, predvsem pa ta kotiček prestavimo nekam višje, kjer ne slišimo drugega kot petja gorskih ptic, občasnega preletavanja helikopterjev in pa seveda Leonove piščalke. Vsako leto znova se srečamo na kakšnem takem odtujenem mestu in se gremo planinski tabor. Vsi ubogamo nadrejene in počitnice preživljamo na tisti pravi način. Na športni način, skozi rekreacijo in z neke vrste sproščanjem spoznavamo prijatelje, sorodne duše, Slovenijo. Sama se taborov udeležujem že sedem let zato, ker ob bolečih »muskelfiberih« in krvavih žuljih zares pozabim na besedo šola, ki me je preganjala ves čas do tabora. No, pa seveda zaradi družbe, ki lahko nasmeji še tako zamorjenega planinca. Prepričana sem, da bo ta tabor ostal vsem udeležencem v prav posebnem spominu. Timi, na primer, zagotovo še nikoli ni prejel toliko ženitnih ponudb, kot jih je na tem taboru. Tejo in Lejo bo na ta tabor zagotovo spominjala beseda nahrbtnik - ena se odpravi na dvatisočak z nahrbtnikom mere 10x20 cm, drugi pa nagajajo naramnice. Miha si zaželi postati čevapčič, Boštjan Ivančič pa mu je že kar precej podoben (sklepam po opeklinam oz. ožganinah, ki mu jih je naklonilo sonce). Matjaž in Digaz se nikakor ne moreta ločiti od svojih digitalnih prijateljev - telefonov, računalnikov, digitalcev… Glodeža preganja otroštvo, zato je neizmerno nežen z mladimi (bere pravljice, ozdravlja revmo…). S tem ko tako pišem, ugotavljam, da se vodniki sploh niso dosti spremenili v primerjavi s prejšnjimi tabori: v bistvu jih sploh ne daje kakšna kriza srednjih let ali kaj podobnega. Kaj pa bi znalo biti bolj zateženo, kot gnjavatorski vodniki, s katerimi nam je na srečo na taborih prizanešeno. In čestitam vam vsem, kajti dokler bo vodstvo tako sposobno in duhovito, tako dolgo bo tabor imel prihodnost!

URŠKA KOCBEK

Triglav

IZ URŠKINEGA DNEVNIKA

Urška iz Urškinega dnevnika

SOBOTA, 3.7.2004

- OBISK POKLJUŠKE SOTESKE

- NAMESTITEV V SOBE

- SPREHOD DO PLANINE JAVORNIK

- SPOZNAVNI VEČER

Jutro …Vonj po pretežkih nahrbtnikih in prepotenih planinskih čevljih kar ne izgine iz mojih misli. Kakor vseh sedem let poprej tudi letos zamujamo. No, ampak saj ni tako hudo. Ko končno prispemo pred DTV Partizan, prepoznam ogromno znanih obrazov iz lanskih taborov, ogromno znanih obrazov, ki jih ne poznam s taborov, pa tudi neznane obraze vidim. Pot na tabor je klasična. Sedemo, Leon nas pozdravi in se predstavi, nekje se ustavimo na malici, ostali del vožnje pa mine v čebljanju vseh udeležencev. Toda letos smo se vmes še nekje ustavili in celo hodili smo, kar je za prvi dan dokaj neobičajno. Se je dogajalo, da smo šli z avtobusa in nadrejeni so nam pokazali: »Poglejte, otroci, slap!« In potem otroci v en glas: »Vaaaau!!« Toda letos ni bilo vau-ov temveč so bili bolj ooooooooooo-ji in iiiiiiiiii-ji, ko smo se celi izmučeni premikali po čudoviti pokljuški soteski. In potem sem sklepala tako - torej, če je že dopoldne tako naporno, potem mora biti popoldan bolj ali manj počitek. Toda nikakor ne. Še popoldne smo se odpravili na »vandranje« po pokljuški planoti. Obiskali smo planino Javornik, se, po trditvah nekaterih, na daleč srečali z očakom Triglavom in spoznali predvsem to, kaj pomeni živeti na takšni planini (t.j.: kravji iztrebek levo, desno, spredaj, na čevljih …). Večer pa je le minil mirno. Zaspala sem kot medved v zimsko spanje. Na žalost pa je bila to zadnja taka noč.

NEDELJA, 4.7.2004

- POHOD: VIŠEVNIK

- ŠPORTNE IGRE MED DVEMA OGNJEMA

- PREDAVANJE: PLANINSKO CVETJE

- FITNES

Zopet jutro … Vonj po pretežkih nahrbtnikih in prepotenih planinskih čevljih se utemeljeno utrdi v mojih mislih, saj postane realnost. Na sporedu je bila prva tura. Tura na Viševnik, če sem natančnejša. Moj prvi dvatisočak letos!!! Planinskih čevljev že kar lep čas nisem imela na sebi, zato sem se jih nekako bala ponovno obuti. A vendar neko navdušenje je vseeno bilo prisotno. Skoraj bi že pozabila, kako je.Toda žulji, ki sem jih dobila po tej, turi so me še kako spomnili na vse prejšnje ture. Pač nekakšen žig s premerom 3 cm. Sicer malo boleč, toda spomini bodo ostali dlje. Pot do Viševnika je vodila med številnimi kravami, ki so se pasle skupaj s svojimi mladički. Toda višje kot smo bili, manj je bilo krav in vse več iztrebkov kozorogov ali gamsov ali pa preprosto ovac. Verjetnost za to zadnje je večja, saj smo na nadaljnjih izletih srečali veliko več le-teh kot pa ostalih visokogorskih živali. Ko smo prispeli z izleta, smo že imeli kosilo. In nadaljnji del dneva smo preživeli skupaj. Igrali s(m)o se med dvema ognjema in tako utrudili še preživahno mladino. In že je bila večerja. Vmes pa smo odkrili še fitnes prostor, pink ponk pa seveda Jurčka. Naš vodnik Marjan pa nam je popoldne popestril še z diapozitivi planinskih rožic. Izvedeli smo vse kar smo morali - kako se roža imenuje, kje raste, kam spada, itd. Mene je pa bolj zanimalo, kaj nastane, če jih križamo s katero rastlino. Mogoče kakšen clusijev čeveljc ali pa kaj takšnega. No ampak očitno bom to izvedela kdaj drugič.

PONEDELJEK, 5.7.2004

- POHOD: STUDORSKI PREVAL, PLANINA KONJŠČICA

- POHOD:

- ŠPORTNE IGRE

Sneeeeeeeeg … No naj začnem na začetku. Kakor pri turi na Viševnik, smo se tudi tu delili na dve skupini. Ponovno sem klonila in odšla k »šibkejšim«. No sicer je pa bilo to glede na moje kondicijske sposobnosti edino pravilno. Danes smo odšli na Studorski preval. Po poti je kar dišalo po planinskih rožicah, katerih vonj se je mešal in ustvarjal tisto orientalsko dišavo. Morda pretiravam, vendar tako se je zdelo meni. Dišalo pa ni samo po rožicah, pač pa tudi po snegu. In če sem se vso zimo spretno izogibala ljudem, ki so bili sumljivi in so kazali znake »snežnega napadalca«, se jim na taboru nisem mogla, ker so se skrivali za precej nedolžnim obrazom. In tako me je sneg namočil od glave do pet. A po pravici povedano je kar prijalo. Slišati je bilo vriskanje otrok in tudi malo starejših, ko so se igrali, in bilo je tako sproščujoče …vse dokler nisi nehote postal del te igre tudi ti in je vriskanje prešlo v vreščanje in iskanje primernega skrivališča. Pot smo nadaljevali do Studorskega prevala, kjer smo počivali, se sončili in čakali na sestop do planine Konjščice. Ko smo prispeli na to planino, se je začela t.i. zloglasna taborska »pupkomania«. Fantki in mlada dekleta so našli svoje taborske ljubljenčke - pupke, katerim so posvečali vso pozornost, ki jo mlada žival v svojem odraščanju potrebuje - nenehno negovanje, božanje. In vsak je bil po svoje skrben in ljubeč lastnik. Edina težava se je pojavila, ko smo tem mladim vzgojiteljem morali dopovedati, da to niso kužki in da pupki v svoji adolescenci potrebujejo vodo v naravi in ne utesnjenega ležišča v fruc plastenki. Domov smo se vrnili do večerje, do takrat pa smo se:

1). tuširali,

2). udejstvovali v športnih igrah, ki jih je ponujala vele cenjena vojašnica in 3). počivali, ker smo bili preutrujeni, da bi počeli karkoli drugega.

Spanec pa ni prišel tako hitro, saj nekako še ni prišlo do adaptacije v novo okolje! Razumljivo. Toda tega ni razumel naš Lucky Luke, saj so mu naša mlada dekleta pošteno strojila živce.

T0REK, 6.7.2004

- POHOD: BLEJSKA KOČA

- POHOD: DEBELA PEČ

- PLEZANJE

- TABORNI OGENJ

- PLANINSKI MNOGOBOJ: PETJE PESMI

Stanje v vrsti po dva po dva je do zdaj postala že dobro utrjena rutina. Seveda, saj se je bližala naša pred predzadnja tura na Blejsko kočo. Na tisto kočo, o kateri je bil tudi članek v Večeru, češ da ima oskrbnika, takega, kot se šika. No jaz si njegove ustrežljivosti nisem tako zapomnila, saj nisem tolikokrat obiskala šanka. Bolj sem si zapomnila številne zvončke, ki so si jih kupili mlajši udeleženci. Žiga je imel utemeljen razlog za nakup - kupil ga je za svojo novo ovčko. Pa še nekaj se je vtisnilo v moj spomin - uporniška Vlasta in ostale trmice, ki niso hotele nadaljevati poti. Pa so jo nekatere kljub temu, drugi pa so ostali spodaj in molili skupaj s skupino mladih vernikov škofijske gimnazije Ljubljana. Kolikor sem slišala, je naš Žan molitev popestril s pesmico Na kmetiji je lepo, tako da je tudi njim čas minil dokaj lepo. Pričakovala sem tipičen popoldan, toda takoj ko sem stopila izpod tuša, z oprano in mokro glavo, so me obvestili, da odhajamo plezat. Jaz, moji žulji in mokra glava seveda pri tem adrenalinskem podvigu nismo sodelovali. Raje sem posedala v senci in opazovala druge, kako so se herojsko spuščali po vrvi. No ja, včasih sem še pomahala v pozdrav. Zvečer pa so nam vodniki pripravili prelep taborni ogenj, ob katerem so nam mladi udeleženci zapeli - seveda za planinski mnogoboj. Ko pa je ta tekmovalna napetost v ozračju umirila, smo zapeli tudi kar tako, za vzdušje. Otroci so drug za drugim odhajali spat, mi pa smo ostali ob ognju še nekaj časa. Saj vendar nismo mogli pustiti goreti ognja na robu pokljuškega gozda! Rajanja zunaj nam ni preprečil niti dež, ker so naši iznajdljivi vodniki odkrili pokrit prostor za kurjenje.

SREDA, 7.7.2004

- PROSTI DAN:

- PREDSTAVITEV VOJAŠKIH POKLICEV

- OBISK ENERGIJSKIH TOČ NA POKLJUKI

- ŠPORTNE IN DRUŽABNE IGRE

No, tu pa pravzaprav ne vem, kje bi začela. Tako je bilo - bil je prost dan, a kljub temu smo vstali po zgodnji jutranji t.i. »šolski« uri. Vse je bilo zaradi zajtrka, do takrat še ga namreč nismo uspeli prestaviti. Toda imeli smo prost skoraj ves dopoldan in zaposliti otroke v fiksno postavljeni ustanovi je popolnoma drugače, kot v platneni »ustanovi« - šotoru. Vse to je privedlo do tega, da nekateri preprosto niso imeli kaj početi in vodniki so nas morali zaposliti. In to na prav poseben način, s prav posebnimi ljudmi - ljudmi, ki služijo naši državi - vojaki. Spoznali smo vso vojaško opremo, hierarhijo v slovenski vojski in podobne stvari. Vojaki se bodo celo odpravili na mirovno akcijo v Irak!! Kasneje so obiskali še energijske točke, znamenitost Pokljuke. Našla sem razlog, da sem ostala doma - žulji mi nikakor niso dopuščali takšne pustolovščine. No pravzaprav se mi ni ljubilo ponovno lepiti flajštrov nanje, saj se ne bi nikoli posušili … Doma sem se zabavala drugače - na televiziji je bila neka humoristična serija. Res pravšnji način za krajšanje časa v gorah. Zvečer so se nam pridružili še zamudniki. No, recimo da imajo kar pošten razlog za izostanek – potili so se po italijanskih Alpah. Toda morali so hitro spati, saj jih je čez nekaj ur čakal še vzpon na Triglav.

ČETRTEK, 8.7.2004

- POHOD: TRIGLAV

- POHOD: VODNIKOV DOM (NEUSPELI POIZKUS, KI SE JE KONČAL S STUDORSKIM PREVALOM IN PLANINO KONJŠČICO)

- ŠPORTNE IN DRUŽABNE IGRE

Naše oči so se komajda odpirale, ko je bila prva skupina že daleč na poti na Triglav. Ob dveh ponoči, po srednjeevropskem času, so se namreč odpravili na to odpravo proti strehi Slovenije, če se lahko tako izrazim. Mi »šibkejši« pa smo jim hiteli nasproti. Sicer le do Vodnikove koče, toda tudi to nekaj šteje. Tega izleta se je udeležila tudi najmlajša udeleženka letošnjega tabora - Matjaževa Evica. Skupaj smo se vzpenjali in kar visoko smo že bili, ko sva se dve udeleženki skupaj z Evico in njeno mamico obrnili in odšli proti dolini. Eva je v znak protesta ignorirala dogajanje in se podala naprej po poti. Komaj smo jo prepričali, da je pristala na sporazum. Po poti navzdol pa je kljub temu skakala s kamenja na kamen in človek je ob gledanju pozabil na svoje boleče žulje in podobne nepridiprave, ki so nagajali telesu. Pot pa so nam popestrile tudi krave, ki so popolnoma okupirale tvinga, ki je bil parkiran malo naprej od vojašnice. Ne vem, morda jim je bila všeč njihova podoba v ogledalu, toda kar niso hotele proč od avta. Obrisale so se v vsa 4 stekla, tako da je slina kar tekla od njih. Všeč so jim bila tudi stranska ogledala, sprednje in zadnje luči, sprednji del avtomobila, ki pokriva motor, pa trenutno ne najdem pravega izraza zanjo. Ob prihodu v vojašnico je vse postalo tako dolgočasno. Za nekaj časa sem zaspala. Toda spanec ni bil pravo zdravilo proti dolgčasu - no potem sem šla na kratek sprehod po vojašnici in okoli nje, toda nikoli se od nje nisem kaj posebej oddaljila predvsem zaradi neprimerne planinske obutve, natikačev. No in končno sem si našla delo, ki me je dejansko zaposlilo in ni bilo le golo tavanje po brezpotju.Napisala sem pust scenarij za sloviti Narobe dan. Trudila sem se, da bi čim več stvari bilo smešnih (čeprav so se nekatere igre kljub trudu izkazale za ne tako zelo smešne), na nek način sem s tem tudi preverjala svoje zmogljivosti, na področju domišljije in ustvarjalnosti. Ugotovitev: nadgrajevanje potrebno.

PETEK, 9.7.2004

- POHOD: PLANINA USKOVNICA IN PLANINA ZAJAMNIKI

- PREDAVANJE: KILIMANJARO

Ob jutranjem vstajanju sem ugotovila, da nikakor ne želim ostati doma. Ponovnega pohajkovanja samo po okolici pokljuške vojašnice ne bi prenesla. In tako sem skupaj z vso skupino odšla na izlet, ki pa se ni več delilna boljše in slabše. Seveda je bilo pred odhodom na pohod nekaj zapletov. Padlo je nekaj dežja, toda ne toliko, da bila naša »tura« ogrožena. No, dodaten zaplet so povzročali mali fantje, ki nikakor niso hoteli pospraviti svojega divjega odlagališča smeti - niso še tako dolgo na svetu, da bi vedeli, da je poslovanje na črno prepovedano. Zato so vodniki vzeli vajeti v svoje roke, zagrozili s 6-urno turo in njihova sobica je bila v hipu pospravljena. In tako smo po dogovoru končno odšli do koče na Uskovnici. Pot do tja nas je vodila mimo energijskih točk, ob katerih sem spoznala, da sem neprimerna za kakršne koli energijske »finte«. Dokaz za to je bil glavobol, zamegljen um, pa še kaj bi se lahko našlo. Pomislite, pa v krogce nisem niti stopila. Doletela nas pa je tudi velika čast - obiskali smo najvišje ležečo ulico v Republiki Sloveniji. Tam smo imeli tudi malico z razgledom na te majhne hiške. Človek bi rekel, da sama lepota tega kraja poveča apetit! Toda nikomur se ni niti sanjalo, kaj bo sledilo. Grožnje naših preroških vodnikov so se namreč uresničile - izlet je trajal polnih 7!!! ur. In čemu? Ker smo se utrujali po brezpotju in spoznavali naselja pokljuških mravelj. Toda če dobro pomislim, se je vse skupaj splačalo. Z manjšimi dodatki zna biti to enkratna zgodba za starše. Tavali smo po brezpotju, med borovnicami smo se prebijali do ceste, se kot Tarzani obešali po vrveh, obešenih z dreves, napadel nas je medved, zares nepozabno doživetje. Khm, z manjšimi dodatki pač J… Ko smo prispeli domov, so nas vodniki nekaj časa še pustili same, nato pa so nam pokazali video kaseto. In ne le navadne video kasete, pač pa dokumentarec o njihovem vzponu na Kilimanjaro. Kljub temu, da sem predstavitev že videla, te takšen podvig, četudi si ga samo ogledaš, vedno znova impresionira.

SOBOTA, 10.7.2004

- NAROBE DAN

- ORIENTACIJSKI POHOD

- GRADNJA PALČKOVIH HIŠIC

- TABORNI OGENJ S PLANINSKIM KRSTOM

In končno je napočil trenutek resnice, trenutek, na katerega sem čakala od prvega dne (ta začetek prispeva samo k napetosti v besedilu, ni pa tudi tako zelo resničen) - nastopil je Narobe dan, dan ko sem prejela v roke piščalko in dan, ko sem Jaz žvižgala in priganjala vodnike. Toda to veselje se je kmalu izkazalo za nek napor, še pred tem pa za kazen. Trije izdajalci v vodniških vodah so me hladnokrvno privezali na neko jekleno ograjo in me polivali z vodo. In čemu? Ker se sami niso mogli zbuditi, sem malo pripomogla k temu s pollitrsko plastenko vode!J In nekateri vodniki so pač iz takšne mase, da ne prenesejo priganjanja, predvsem pa so tudi maščevalni. Ampak človek se po 7 letih na taborjenju navadi tudi na to. In pregovor pravi - pametnejši odneha, tako da sem jih pustila pri miru. Vendar samo do krsta. Tam so naši vodniki spoznali krutost svoje usode, ko so prejemali planinsko kazen po ta zadnji. Nekje do ene ure so imeli mlajši udeleženci tabora priložnost spoznavat otroško plat vodnikov. Skupaj so igrali med dvema ognjema, toda rezultatov se natančno ne spomnim. Mislim, da so vodniki premagali otroke, toda vse to je bilo zaradi opreme, ki jim je pomagala premagovati upor zraka J. Predvidevam. Popoldne je vodstvo prešlo zopet v prvotne roke. V bistvu mi je kar malo odleglo. Skrbeti za 30 otrok in ostalih nekaj podivjanih vodnikov res ni mačji kašelj. Zaposlitev, ki so jo otroci dobili po predaji poveljstva, je bila zagotovo veliko zanimivejša. Skupine so namreč imele orientacijski pohod. Taborniški »veterani« smo odklonili sodelovanje na teh igrah in tako sem se nekaj časa igrala z mlajšimi in najmlajšimi udeleženci tabora. Kasneje so svoj arhitekturni talent izkazovali z gradnjo palčkovih hišic, spet drugi smo se igrali Rambote po pokljuških gozdovih in spirali s sebe vojaške barve, ki smo jih »nehote« staknili ob taborniškem ognju. Večer pa smo si popestrili s krstom, ki so ga vodniki pripravili za nas. S svojim vzdevkom sem prezadovoljna (seveda …), sploh če se oziramo na to, od kod je prišel … In počasi je vse minevalo. Mineval je zadnji večer na Pokljuki, pogorel je zadnji kres, ki smo ga prižgali. In meni je zmanjkalo toplih oblačil, ki so me grela zunaj na hladnem.Treba je bilo še zadnjič na vojaško posteljo. Žalostno …

NEDELJA, 11.7.2004

- POSPRAVLJANJE TABORA IN ODHOD DOMOV

- OBISK BLEJSKEGA GRADU

Jutro … Vonj po pretežkih nahrbtnikih in prepotenih planinskih čevljih je le še svež spomin. Vedno bolj pa mi je začelo smrdeti pakiranje. Sovražim ga, ker so le male možnosti, da bom spakirala prav vse. Letos še nisem ugotovila, kaj sem pozabila, toda ko bom stvar najbolj nujno potrebovala, je zagotovo ne bo nikjer. In seveda je bilo tu še čiščenje. In naenkrat ni bilo od Pokljuke ničesar več kot avtobusa slovenske vojske. Ta nas je popeljal še do Blejskega gradu, kjer nam vreme za slikanje ni bilo najbolj naklonjeno. Ogledali smo si vse znamenitosti in se vsi bolj mokri kot ne odpravili na naše prevozno sredstvo, ki nas je popeljalo proti domu. Okoli pol četrte ure smo bili doma! Od tabora so zares ostali le še spomini. In pa tista radovednost, če bo na naslednjem tudi tako enkratno, kot je bilo na tem .

URŠKA KOCBEK

DAN SMEHA ALI KAKO SMO SE UČILI MOLIT

V torek, 6. julija smo imeli pohod na blejsko kočo (nekateri so šli na Debelo peč, ostali pa na Mrežce). Na koči nas je ostalo 5 (Lora, Mojca, Angelina, Žan in jaz). Ko so vsi odšli, smo sedli za mizo, klepetali in se smejali… Naenkrat je na kočo prišlo veliko mladih (starih okoli 16 - 18 let). Malo čudno smo gledali dekleta, saj so nekatera prišla kar v teniskih, trapezarcah in s šolskimi nahrbtniki. Vse naokoli je bilo polno ljudi. Kmalu smo vsi »skapirali«, da gre verjetno za kakšno ljubljansko gimnazijo. Neka ženska je začela pokašljevati, češ, da želi tišino. Žan je seveda hotel malo nagajati in si začel peti: »Na kmetiji je lepo«. Me štiri smo se smejale, ostalih 60 pa nas je grdo pogledalo, zato smo raje nehali. Kar naenkrat pa je gospa začela: Danes smo se zbrali tukaj,… Hvala ti gospod za to hrano, ki jo jemo (imeli so ocvrte zrezke in kruh) in za mir na svetu (otroci so ponavljali)… Na koncu je še dodala, da se bo program nadaljeval na jasi za kočo. Med molitvijo smo se tako smejali, da so nam tekle solze. Ko sem se med svojim hihitanjem ozrla okoli, sem videla Žana, kako se sklanja pod mizo, Angelina je postala čisto rdeča. Po končani molitvi so dijaki s spremstvom še nekaj časa ostali pri koči, po tem pa odšli na jaso. Mi smo se samo spogledali in takoj ko so se ostali vrnili s ture, smo jim hiteli povedat, kaj se je zgodilo. Tega dne se bomo še spominjali, predvsem Žan, ki se je naučil nekaj besed Očenaša.

Katarina Kocbek

PLANINSKI MNOGOBOJ

Planinski mnogoboj je stalna spremljevalka vseh planinskih taborov. V njega so vključene že kar tradicionalne dejavnosti: ocenjevanje bivalnih prostorov, športne igre, šaljive štafetne igre, potep, vozli, kviz, petje, gradnja palčkovih hišic in še kaj. Pri planinskem mnogoboju je pomembno, da tekmovanja ne vzamemo čisto zares. Pomembnejše kot rezultat, je sodelovanje članov v vsaki skupini, ki seveda niso iste starosti. Mlajše je potrebno vzpodbujati in jim marsikdaj nuditi pomoč, starejše pa včasih navdušiti tudi za kaj bolj » otročjega«. Predvsem je pomembno, da se člani ne jezijo drug na drugega zaradi počasnosti, nespretnosti, … Mislim, da nam je to v dobršni meri uspelo tudi letos, saj ni bilo opaziti kakih velikih pretepov ali česa podobnega. Planinski mnogoboj nam je skratka popestril čas med pohodi.

SKUPINE

Skupina A DEJVID AHMETOVIĆ MOJCA PLEŠIVČNIK SARA STAVANJA VID KRAJNC MIHA PERETIN AJA ZAMOLO
Skupina B LORA KLINC NIKA KLASINC EVA ROŠKAR TEA RAKOVIČ - SCHMIDT URBAN STAVBAR
Skupina C KATARINA KOCBEK ANGELINA AJNIHAR ANA GREGOREC MOJCA JURIČ TINA PERETIN NEJC BOBOVNIK
Skupina D NEJC ZIDARIČ EVA KNUPLEŽ URŠKA STAVBAR LEA RAKOVIČ - SCHMIDT ŽIGA GJURO
Skupina E MATJAŽ STAVBAR TIMI KRHLANKO ŽAN PAULINIČ VANJA RIBIČ TRINI VIDEC
Skupina F KATARINA STUPAR KRNC BLAŽ CESAR SERGEJA KODRIČ MIHA KODRIČ REBEKA KRALJ

Sprotno obveščanje o trenutnem stanju v mnogoboju

REZULTATI PLANINSKEGA MNOGOBOJA

SKUPINA	MED DVEMA OGNJEMA	KVIZ	PETJE	itd	itd	itd	itd	ŠTEVILO TOČK	UVRSTITEV
A	3	1	4					?
B	5	6	3					?	1.
C	6	5	2		Na žalost smo izgubili plakat s končnimi rezultati			?	1.
D	3	2	5		Na žalost smo izgubili plakat s končnimi rezultati			?
E	3	3	1					?
F	4	4	6					?	3.

Letos so se skupine pomerile v igri med dvema ognjema, planinskem kvizu, izdelovanju vozlov, gradnji palčkovih hišic, orientacijskem potepu in petju pesmi. Vse skupine so se potrudile in delale po svojih najboljših močeh. Včasih je prav težko določiti zmagovalno ekipo, ali pa še težje tisto, ki kljub trudu doseže zadnje mesto.

Največ znanja, spretnosti in tudi sreče so letos imele ekipe B, C in F. Ekipi B in C (vodji Lora Klinc in Katarina Kocbek) sta si delili prvo mesto.

BRIGITA VABIČ

Izvajalci planinskega krsta (od leve: Leon, Boštjan I., Bobi, Boštjan G.)

NAGRADNI TABOR … ALI KAJ SMO POČELI NEKATERI, KI SMO MANJKALI NA PRVEM DELU TABORA

Kot ste že verjetno slišali (nadvse smo se potrudili in povedali vsem), smo bili državni prvaki ne tekmovanju Mladina in gore. Nagrada za ta dosežek je bil treking oz. planinski tabor v tujini. Izbira je bila ogromna, a ko smo preračunali dneve, kdaj smo prosti vsi člani skupine, jih je ostalo zelo malo. Lahko bi šli sicer v Estonijo in Romunijo, a sta obe možnosti propadli zaradi finančnih sredstev in netekočih prevozov. Na koncu je ostal le treking okoli Monte Rose. Nič zato !!! Blizu je, ni veliko vožnje, … Vse OK. Si predstavljate naše face, ko smo zagledali program izletov in je pod rubriko čas hoje pisalo: 10ur, 12ur, 8ur,… Kriza !!! In to naj bi bila nagrada !?! Ni šans !!! Mama nas je vseeno spodbujala, da ne bo takšne krize in da bomo to doživeli le enkrat in tako naprej. Skozi eno uho noter, skozi drugo pa po hitrem postopku ven.

Pa še društveni tabor na Pokljuki bomo zamudili!

No ampak izbire ni bilo.

Ali Monte Rosa ali nič !?!

Vsi smo bili istega mnenja, da je boljše biti v Italiji in hoditi, kot pa doma sedeti pred televizijo in gledati videospote, ki so jih isti dan že desetkrat prevrteli. No tako so se začele naše priprave… S kondicijo smo bili na psu, ampak nam nekako ni bilo do tega, da bi jo pridobili. Da bi lahko rekli, da smo se vsaj malo trudili, smo se udeležili pohoda od Gorice do Planice oz. smo se pohodu pridružili v verziji od Frama do Planice. Pa še ena pripomba: po trekingu smo temu »pohodu« rekli sprehod oz. sprehodček. No seveda pa brez ostalih komplikacij tudi ni šlo. Najprej prevoz: avto – premali, vlak – prezakompliciran, ostal je le še kombi. No ta je bil predrag, a so za njega poskrbeli naši sponzorji !!! Oh ko omenim te »naše sponzorje«, se počutim kar naenkrat zelo pomembna. Sponzorji za nas! No in ko smo mislili, da lahko gremo v miru pakirat stvari, ki jih je bilo (pre)veliko - je prišla še naslednja težava. Sara, članica naše ekipe, je zbolela. Tako smo se na pot odpravili Maša, moja mama, Nejc, Bobi in jaz. In še opomba: odpeljali smo se z avtom.

Ogromno težav, a na koncu se je vse razpletlo tako, da smo 30. junija odšli iz naša preljube Slovenije (vsi smo bili namreč čisto prepričani, da jo bomo zaradi preobilice hoje ful pogrešali). Vozili smo se ponoči, tako, da smo marsikatero tablo spregledali. Vem edino, da sem se zbudila in smo se vozili v smeri neke Gravilone Toce, kamor definitivno ne bi smeli peljati. No potem smo Bobiju in mami malo solili pamet in ju poslali na »pravo pot«, čeprav nismo bili prepričani, da je res prava. Kolikor se da hitro smo zaspali in upali, da ne bomo ničesar krivi. Vmes smo se še malo norčevali iz mame, ki je namesto v Alagno Valsesio zavila kar na neko tovarniško dvorišče. Po dolgem spancu smo se zbudili v ozki dolini, obkroženi s hribi. Zelo očitno smo bili na pravi poti, saj smo zagledali zasnežene vrhove. Kmalu nam je postalo jasno, zakaj so bile gamaše zelo pomemben del opreme. Vozili smo se po prekrasnih vasicah, kjer smo občudovali hišice, pokrite s kamni. Bilo je ful lepo ! Potem smo pogledali malo višje in ko smo videli tiste bele mrzle vrhove… Saj ko smo jih gledali iz doline, so bili še lepi, ampak ko bomo tam zgoraj… Kar zmrazilo nas je ob misli na to. Po približno devetih urah vožnje smo prispeli v Alagno Valsesio – prispeli smo na cilj. Vsi so še spali in nikjer žive duše. Počasi smo se razgledali in namalicali. Potem smo vzeli vsak svoj nahrbtnik in poskušali najti nepotrebno opremo, ki bi lahko ostala v dolini, a je nismo našli. Počasi so se začeli zbirati planinci s podobno velikimi nahrbtniki in nam je vsaj malo odleglo. Predstavili smo se skupini in opazili, da smo edini tujci, razen nekega Švicarja Timona. Kmalu smo ugotovili, da Italijani niso ravno nadarjeni za jezike glede na to, da je v celotni skupini znal tekoče govoriti angleški jezik le eden. No predstavili smo se in jih naučili pravilno izgovoriti naša imena (ni jim šlo ravno dobro). Ko sem slišala jaz njihova imena … Kot da živiš v španskih nadaljevankah: Diego, Francesca, Federico, Lorenzo, Gianni, … Razumeli nas niso niti besede, zato sem se spravila na komplimente … Svetovno !!! V faco mu lahko poveš, da ima prevelik nos in predolg jezik in se grozno oblači (oblečeni smo bili vsi grozno). No samo potem sem začela razmišljati, kaj vse oni govorijo oni meni … Kot da se sekiram. Sem pa za vsak slučaj utihnila.

No in tako se je začel prvi dan. Žičnica nas je popeljala na sedlo, kjer se je zares začel treking v pravem pomenu besede. Hoja, hoja, hoja, … Mraz, mraz, mraz, … Hodili smo po gosti megli z groznim tempom. Malo hoje in počitek in spet malo hoje in spet počitek in hoja in koča in na žalost ne prava in tako naprej … Prava koča je izginila. Ni in ni je bilo. Jezik smo imeli že skoraj pri tleh … In končno se je prikazala koča. Naše odrešenje !!! Bili smo zelo utrujeni, saj smo začeli z groznim tempom. No vsaj zadnji nismo bili. Popili smo vroč čaj in se vsaj malo segreli. Malo smo popapcali in si nabrali novih moči. Ko je bil čas odhoda, smo se težko poslovili od tople koče. A ni bilo druge možnosti. Razveseljiva je bila novica, da se le še spustimo v dolino. A ta spust je bil za 1000 višinskih metrov. Za sladico smo morali še neizmerno hiteti zaradi žičnice, ki nas je iz doline popeljala na naslednje sedlo. Ob silni želji po vožnji smo pozabili na boleče noge in odhiteli v dolino, kjer samo se zapodili na žičnico in se odpeljali proti vrhu, a ko smo izstopili sredi hriba, nas je skoraj kap. Na srečo se je za hribčkom skrivala dvosedežnica, ki nas je popeljala na vrh sedla.

Ko smo izstopili, nas je skoraj odpihnilo. Povedali so nam, da je ta veter povsem vsakdanji. Čudno se mi zdi, kako tam smučajo kljub takim sunkom vetra. To sem mislila kasneje, takrat sem v mislih imela le še cilj – kočo globoko v dolini. Počasi smo se spuščali, saj smo imeli časa na pretek. Ko smo končno prispeli, smo se razkomotili po sobah oz. po skupnih ležiščih, ločenih z zavesami. Koča je bila lepa in hrana dobra, predvsem zato ker je bila zelo potrebna. Po večerji je bil spoznavni večer. Diego – naš prevajalec, je imel ogromno dela. Naučili so nas nekaj svojih besed in mi nekaj osnov. Zvečer, ko smo poskakali v postelje, so vsi veselo vzklikali tisti svoj:LAKO NOC !!! Naslednji dan je bil za Bobija kar naporen, a ostali smo se hoji izmuznili in si privoščili dan počitka. S kombijem smo se popeljali po dolinah z zelo čudnimi imeni in se ustavili pri jezeru pod Materhornom oz. Monte Cervinom, kot mu rečejo Italijani. Ogledali smo si tudi sirarno in adrenalinski park. Bilo je zanimivo in definitivno boljše kot hoja po ledenikih. Po dolgi vožnji smo prispeli do žičnice, ki nas je popeljala do kod se je pač dalo. Tam smo lenarili na toplem gorskem soncu in neznansko uživali. Meni je bilo prav žal, da se nisem udeležila izleta čez ledenik, saj je bilo vreme sončno in toplo. Ampak lenarjenje je bilo prav prijetno in tudi kramljanje z Gabrielo je bilo kar zanimivo, čeprav se nismo čisto »štekali«. Iz vmesne postaje smo se skupaj z ostalimi udeleženci odpeljali na rekordnih 3455 m in bili smo v Švici. Nato je sledil le še kratek spust do koče, na kateri smo prespali. Za večerjo je bila končno pasta (špageti). Obožujem špagetke !!! Sem mislila, da bom shujšala, ko smo toliko hodili in se znojili kot nilski konji, a bilo je ravno nasprotno. Le kdo se lahko upre takšni božanski pasti !?! Tako sem se najedla, da sem bila v skrbeh, če se bom lahko naslednji dan sploh premikala. A tudi obilica hrane ni bila v napoto, saj smo naslednji dan hodili le navzdol in še to le nekaj ur. Prispeli smo v Zermatt, kjer smo papcali kar v parku. Tokrat na mojo srečo ni bilo paste tako in sem bila še v premikajočem stanju tudi po kosilu. Angelo nas je naučil mnogo iger in trikov, ki so nas kratkočasili. Zvečer smo se odpravili po mestu. Vsi smo se držali ubogega Timona, saj je bil domačin – Švicar. Vsaj nekaj domačega – hoja po mestu. V baru so imeli celo TV, pa čeprav je bila le bedasta formula1, je bilo superca. Prespali smo v Hostlu, kjer smo se lahko udobno namestili in STUŠIRALI. Bili smo čisti in sveži – pripravljeni na nove napore. Zjutraj smo se z našimi težkimi nahrbtniki sprehodili skozi mesto in se še zadnjič zgrozili nad visoki cenami. Nato smo se z busom odpeljali do turistične vasice Saas Fee. Od tam nas je pot vodila ob vznožjih do naslednje doline. Sprehodili smo se mimo adrenalinskega parka in z največjim veseljem preizkusili bob stezo. Bilo je… HITRO !!! Zelo hitro. A preživeli smo ! Že po nekaj korakih zmajene hoje smo prišli do jezera, kjer smo pohrustali naše »kosilce«. Nato smo se z busom odpeljali do naslednjega jezera. To je bilo neznansko večje od prejšnjega. Tisto prej je bil ribnik. Ob ogromnem akumulacijskem jezeru nas je pot popeljala na naslednje sedlo nazaj v ljubo Italijo.

A v njej nismo našli nič drugega kot meglo in mraz. V Italijo naj bi prišli po najpopularnejši »švercarski poti«. Na koči nas je pričakal predsednik organizacije UIAA, ki nam je pripovedoval o vojni med Švicarji in Italijani, plazovih,.. Ta večer je imel naš prevajalec ogromno dela. Ves čas taborjenja je bil obsojen na nas, saj je hotela Gabriela vedno nekaj klepetati in ni in ni šlo brez njega. Po predavanju g. predsednika smo dolgo v noč klepetali in se igrali najrazličnejše igre, ki nas jih je naučil Angelo. Naslednji dan nas je čakal zadnji – najtežji vzpon. Z žičnico smo se popeljali v dolino na naše izhodišče. Tokrat si je pot olajšala le Maša. Med vožnjo je imela prekrasno družbo klepetave, angleško negovoreče Gabriele. Medtem ko je ona uživala v njeni družbi, smo se mi ubadali z gosto meglo in občasnim dežjem. Oblačili smo se in slačili in tako nam je ostalo bolj malo časa za hojo. Končno se je dež odločil za daljši počitek, da smo mi pohiteli na vrh sedla. Bili smo oblečeni le v majico in … Bili smo premalo oblečeni !!! Uš, aš eš, iš, … Na kratko povedano: mrzlo oz. ful ful ful mrzlo. Ko smo se na težko pričakovanem soncu odmrznili, smo se počasi spustili v dolino. Tam nas je pričakala ljubka koča in v jedilnici na mizi pasta. Spet smo jedli kot bi 5 dni stradali, a tokrat ni bilo potrebnih zadržkov, saj smo naslednji dan hodili le 1 uro do naših avtomobilov, ki smo jih pustili v Alagni. Ko je prišel čas odhoda, je bilo vsem hudo, saj smo postali prijatelji in prav dobri sogovorci (roke so nas zaradi sporazumevanja zelo bolele). Midve z Mašo bi najraje ostali v družbi teh ful luštnih Italijanov pa tudi Nejc si je po mojih sumih našel kakšno simpatijo. Mislim … Ni imel velike izbire, samo Francesco, ki pa je bila zelo prijetna. Z njo smo hitro našli skupno točko; nismo marali hoje. Konec ! Izrekli smo usodni CIAO, ampak Gabriela se še ni pustila. Popeljala nas je še v muzej na prostem (bil je zaprt), na najboljše palačinke na svetu (polnjene s ful dobrim sirom),… Komaj smo se je rešili. Ampak vsi bomo najbolj pogrešali njeno dobro voljo, ki je naredila veliko dobrega in tudi nekaj slabega (uničila je dva fotoaparata, mobitel pa smo komaj rešili pred smrtjo). No in končno smo bili spet vsi zbasani v avtu in pripravljeni za pot domov. A ni še bilo dovolj ! Med vožnjo smo se ustavili še ob jezeru Lago di Maggiore, ki smo se mu pred petimi dnevi po pomoti že zelo, zelo močno približali. Z ladjico smo se zapeljali na otočka. Ogledali smo si palačo in prekrasne vrtove in še malo zapravljali. Potem pa je bil že res čas, da gremo domov in prav to smo storili. Odpakali smo se domov. In to je bilo vse. Uživali smo vseh šest dni, spoznali nove ljudi, navezali stike in… Z veseljem bom še kdaj obiskala te kraje, če že ne zaradi drugega zaradi luštnih dečkov, ki imajo po vrhu še dober posluh.

Bila pa sem tudi vesela, da gremo domov, saj nas je čakal tabor na Pokljuki. Po trekingu smo zagotovo imeli dovolj kondicije za vzpon na Triglav.

AJA ZAMOLO

NA TRIGLAV

Na pokljuški tabor smo prispeli v večernih urah. Namestili so nas v sobe. Bilo mi je kar malo tuje. Vsi so se že med seboj poznali. Kaj kmalu pa sem ugotovila, da je na taboru kar veliko starih znancev. Udobja je bilo v zgradbi na pretek. To sem ugotovila, preden se je pričelo zgodnje spanje, vsaj za tiste, ki smo nameravali zjutraj oz. ponoči na Triglav. Nahrbtnik za Triglav sem si pripravila že doma. Vstali smo zjutraj ob treh. Tako zgodnjega vstajanja pa še v Italiji ni bilo!!! Pot do Planike nas je vodila mimo Vodnikovega doma. Pot je bila kar dolga in tudi naporna. Močno pa je pihal tudi veter. Kljub res zelo močnemu vetru smo se po malo daljšem počitku odpravili na vrh Triglava. Tukaj pa moram reči, da mi je prvič v življenju postalo malo žal, da nisem nekoliko težja. Sunki vetra so bili namreč tako močni, da nas je kar prestavljalo. Hvala Alešu, ki me je držal za pas, da me po grebenu ni prestavljalo in prestavilo na kakšno nepravo mesto. Pot po grebenu je namreč zgledala tako, da smo se plazili tudi po vseh štirih, da smo zmanjšali upor vetra in povečali stabilnost. Zgledala pa je tudi tako, da smo kot v zasedi čakali za kakšno skalo, da se je veter malo umiril, nato pa smo hitro prehodili del izpostavljene poti. Nini, ki je bil z nami na poti in je bil že res velikokrat na Triglavu (kakšnih 43 – krat), je rekel, da takšnega vetra še ni doživel. Bila je res kar malo strašljiva izkušnja. Toda na vrh smo le prišli, kjer pa se nismo zadrževali dolgo. V tistem vetru smo jo kaj kmalu popihali navzdol. Na Planiki smo si malo oddahnili. Vodniki še verjetno najbolj. Še sreča da jih je bilo dovolj, da so nas lahko v tistem vetru malo držali, da nas ni odpihnilo. Bilo pa je zanimivo. Malo sprostitve nam je ponudil sneg, na katerem smo se lahko dričali pri spustu navzdol. Vračali smo se po isti poti. V pozno popoldanskih urah smo se vrnili na Pokljuko. Ostali udeleženci so nas pričakovali že kar malo zaskrbljeno in nestrpno. Sami so izkusili veter že na Studorskem prevalu. Zaradi vetra, ki je premikal male udeležence tabora, so se odpovedali obisku Vodnikove koče. Niso si najbolje predstavljali, kako smo lahko mi preživeli veter na Triglavu. Dolgo smo jim pripovedovali svoja vetrna doživetja. Bili smo kar malo utrujeni, ko smo se odpravljali spat. Premagali smo dolgo pot in kar nekaj višinskih metrov. Zagotovo pa je na koncu take opravljene poti zadovoljstvo toliko večje.

AJA ZAMOLO

SEZNAM UDELELEŽENCEV TABORA

	Ime in priimek	Naslov	Telefon
1.	Ahmetović Dejvid	Pivola 75, 2311 Hoče	(041) 858-328
2.	Ajnihar Angelina	Na preloge 7, Rogoza, 2204 Miklavž	629-21-70
3.	Bobovnik Katja	Morje 36 a, 2313 Fram	608-92-44
4.	Bobovnik Vlasta (mentor)	Morje 36 a, 2313 Fram	608-92-44
5.	Cesar Blaž	Fram 220, 2313 Fram	601-61-11
6.	Gjuro Žiga	Hotinjska cesta 14, 2312 Orehova vas	606 32 61
7.	Glodež Boštjan (vodnik)	Pohorska 48, 2311 Hoče	(031) 681-299
8.	Gregorec Ana	Pohorska cesta 71, 2311 Hoče	618-12-82
9.	Ivančič Boštjan (vodnik)	Prežihova 13, 2331 Pragersko	(031) 636-311
10.	Jurič Mojca	Zgornje Hoče 29, 2311 Hoče	618-13-51
11.	Klasinc Nika	Nad gramoznico 12, 2204 Miklavž	629-62-66
12.	Klinc Lora	Ul. Ilije Gregoriča 14, Rogoza, 2204 Miklavž	629-21-55
13.	Knuplež Eva	Peršikova 9, 2204 Miklavž
14.	Kocbek Katarina	Rogoška c. 33, Rogoza, 2204 Miklavž	629-65-50
15.	Kocbek Urška	Rogoška c. 33, Rogoza, 2204 Miklavž	629-65-50
16.	Kodrič Miha	Fram 40 A, 2313 Fram	601-19-51
17.	Kodrič Sergeja	Fram 40 A, 2313 Fram	601-19-51
18.	Krajnc Vid	Polana 11, 2311 Hoče	618-22-94
19.	Krhlanko Timi	Fram 165, 2313 Fram	(031) 346-768
20.	Lepej Rebeka	Fram 19, 2313 Fram	041-471-137
21.	Paulinič Žan	Hočko Pohorje 1a, 2311 Hoče	473-23-04 (031) 614-479
22.	Peretin Tina	Morje 7, 2313 Fram	601-61-51
23.	Peretin Aleš (vodnik)	Fram 107; 2313 Fram	601-61-51
24.	Peretin Miha	Fram 107; 2313 Fram	601-61-51
25.	Peretin Sabina	Morje 7, 2313 Fram	601-61-51
26.	Plešivčnik Mojca	Fram 106 c, 2313 Fram	601-30-31
27.	Rakovič-Schimdt Lea	Stara cesta 95, 2311 Hoče	618-22-50
28.	Rakovič-Schimdt Tea	Stara cesta 95, 2311 Hoče	618-22-50
29.	Ribič Vanja	Staneta Severja 1, 2000 Maribor	331-23-06
30.	Roškar Eva	Pohorska cesta 20, 2311 Hoče	618-21-00
31.	Sagadin Damijan (vodnik)	Fram 107, 2313 Fram	(031) 500-156 (041) 312-700
32.	Stavanja Sara	Rogoška c. 11, Rogoza, 2204 Miklavž	629-29-80
33.	Stavbar Andrej	Morje 85, 2313 Fram	601-47-51
34.	Stavbar Matjaž	Morje 85, 2313 Fram	601-47-51
35.	Stavbar Urban	Ranče1, 2311 Fram	601-17-21
36.	Stavbar Urška	Ranče1, 2311 Fram	601-17-21
37.	Stupar Krnc Katarina	Fram 88, 2313 Fram	601-86-21
38.	Videc Trini	Letališka ulica 2, 2311 Hoče	(031) 809-125
39.	Vrhovšek Leon (vodnik)	Kolmanova 7, 2312 Orehova vas	605-17-21
40.	Zidarič Nejc	Lešnikova ul. 5, 2312 Orehova vas	605-34-01

Prišli kasneje:

41.	Bobovnik Jože (vodnik)	Morje 36 a, 2313 Fram	608-92-44
42.	Bobovnik Nejc	Morje 36 a, 2313 Fram	608-92-44
43.	Hartman Matjaž (vodnik)	Ob gozdu 28, 2312 Orehova vas	(031) 525-863
44.	Hartman Eva		(031) 525-863
45.	Tušek Simona		(031) 525-863
46.	Vabič Brigita (mentor)	Fram 51, 2313 Fram	601-57-91
47.	Zamolo Aja	Fram 51, 2313 Fram	601-57-91

KOLOFON

Izdalo Planinsko društvo Fram,

september 2004

Prispevke zbrali in uredili:

Vlasta Bobovnik, Urška Kocbek

Jezikovna korektura:

Jožica Ravš

Fotografije:

Matjaž Hartman, Damijan Sagadin, Leon Vrhovšek, Boštjan Ivančič

Naklada:

70 izvodov

Oblikovanje: Matjaž Hartman

IZVEDBO TABORA SO OMOGOČILI ŠTEVILNI SPONZORJI,

KI SE JIM ISKRENO ZAHVALJUJEMO:

VADBENI CENTER POKLJUKA

72. BRIGADA SLOVENSKE VOJSKE

POSTAJA GRS RADOVLJICA

ODDELEK ZA PRIDOBIVANJE KADROV GŠ SLOVENSKE VOJSKE

BATALJON RKBO SV

DRAVSKA TISKARNA

OBČINA HOČE – SLIVNICA

OBČINA RAČE - FRAM

CD z več kot 2000 digitalnimi fotografijami je možno kupiti tudi letos!

Pozanimajte se pri vodnikih !

LEON VRHOVŠEK

Skupina A

Skupina B

Skupina C

Skupina D

Skupina E

Skupina F