glava2.jpg



Domov
Predstavitev društva
Izletniški odsek
Mladinski odsek
Markacijski odsek
Kolesarski odsek
Odsek za varstvo narave
Seznam vodnikov
Seznam opreme
Vodniški kotiček
Tabori
Zimska predavanja
Glasilo Planinski odmevi
Glasilo Planinski e-odmev
Fotogalerija

 



Statistika
od oktobra 2008
št. obiskov:



Boris Lorenčič - predstavitev

Boris Lorenčič – Lori

 

 

Rodil sem se 19.01.1970 v Mariboru na Štajerskem. Štajerska je zelo razgibana pokrajina, griči pa prepredeni z vinogradi, ki rojevajo izredno dobro vino. Kot radoveden in živahen otrok sem v hribe začel hoditi z očetom in materjo, ki sta me popeljala na prve izlete v gore, za kar sem jima zelo hvaležen. Leta 1986 sem preplezal prve metre v skali v okviru alpinističnega  tečaja pri alpinističnem odseku Kozjak, ki letos praznuje 50. obletnico delovanja.

 

Na začetku sem plezal zelo malo, saj sem bil mlad, neizkušen, brez denarja in zaradi tega neiskan soplezalec. Zato smo se začetniki veliko družili in začeli vedno več plezati skupaj, ter tako pridobivali zelo pomembne izkušnje, pri čemer smo velikokrat imeli precej sreče. Športno plezanje takrat ni bilo razvito in popularno tako kot danes, plezališča so bila redka, umetne stene pa nobene,  To so bili časi, ko smo živeli zelo aktivno, čez teden trenirali, vsak vikend pa plezali, ter se pri tem v prvi vrsti zelo zabavali. Ko danes pogledam nazaj vidim, da smo živeli precej divje in polno, bilo je res lepo.

 

Slovenske gore nudijo izredno dobre možnosti za različne oblike gorništva in alpinizma. Skalne stene z včasih ne prav odlično skalo so idealen teren za izoblikovanje kompleksnega alpinista, saj terjajo izredno dobro gibanje, dobro obvladovanje nameščanja varovanja in veliko iznajdljivosti, zimski vzponi pri nas pa so po zahtevnosti primerljivi z vsemi tistimi v višjih in bolj znanih gorstvih, tudi zaradi vsega tega prihaja iz dežele z le dva milijona prebivalcev precej dobrih in sposobnih alpinistov.

 

Po številnih preplezanih smereh in stenah sem na svojo prvo odpravo odšel po desetih letih plezanja. Večletna želja po plezanju v El Capitanu se mi je uresničila, ko sva z Armandom Polegekom preplezala smer Aurora. Razen tega sem preplezal precej sten v Yosemitih in obiskal še plezališča Red Rocks in Joshua Tree, ter preživel izredno lepe tedne v Ameriki. Svoj prvi stik z višino sem doživel čez nekaj let na Aconcagui, ki me je zaradi slabega vremena zavrnila, zaradi česar sem potem odšel plezat v granitne stolpe nad Barilochami v Argentini. Cilj odprave naslednje leto je bila lepa južna stena Annapurne 3, kjer smo morali po preplezanih glavnih težavah odnehati na višini približno 6700 m, to je bila neuspešna odprava, ki pa je meni osebno pustila precej novih izkušenj in spoznanj. Moj prvi obisk Patagonije se je končal z le nekaj preplezanimi raztežaji na Cerro Torre, spoznavanjem znamenitega patagonskega slabega vremena, slovesom od Patagonije ravno takrat, ko se je začelo štirinajst dnevno obdobje lepega vremena ter odločitvijo, da se še vrnem. Drugič sem bil bolj takten in uspešen. Z Urbanom Ažmanom sva preplezala El Mocho, Ag. Saint Exupery in v dveh dnevih zahodno steno Fitz Roya, spet je bilo precej slabega vremena in nekaj dobro izkoriščenih lepih dni. Jeseni istega leta (2006) sem bil udeleženec odprave v Tibet. Naš cilj je bila izredno lepa gora Chomolhari, ki leži na meji z Butanom. Za aklimatizacijo je vseh šest članov osvojilo vrh Jangmo Gopsha v neposredni bližini Chomolharija. To je bil prvi pristop na to 6900 m visoko goro. Na Chomolhari (7326 m) smo preplezali dve novi smeri, Samo Krmelj, Rok Blagus, Tine Cuder in Matej Kladnik so preplezali Levi ozebnik, midva z Markom Prezljem pa v močnem vetru Severozahodni steber, za katerega sva potrebovala šest dni vzpona in sestopa. Plezanje na Chomolhari je bilo res izredno doživetje in izkušnja. Leta 2007 sem plezal v gorah na skrajnem vzhodu Nepala, v neposredni bližini osemtisočaka Kangchenjunge. Z Miho Valičem sva kot prva preplezala JZ steno Pathibare - Pyramid peak (7140 m) in opravila šele drugi pristop na vrh.

 

V športnem plezanju sem preplezal smeri do težavnosti 7c+ in nekaj smeri na pogled (on sight) do 7b. Rad obiskujem plezališča in plezam dolge športne smeri, ki so najlepše v Paklenici ob Jadranskem morju na Hrvaškem. Opravil sem tudi nekaj težkih vzponov pozimi, zelo rad pa plezam v Dolomitih, ki s svojimi strmimi stenami in dobro skalo nudijo prvovrstne užitke.

 

Od leta 2004 sem gorski vodnik z UIAGM licenco. Največ vodim v slovenskih gorah in centralnih Alpah ter sem član Slovenske gorniške šole (www.gorniskasola.net). Vodenje je delo, ki ga najbolj obvladam in pri katerem res zelo uživam.Že več kot deset let vodim športno plezanje za študente na umetni plezalni steni v Mariboru, kjer tudi živim.

 

 

Boris Lorenčič - Lori
 
PD Fram © 2008