|
Ljudje so že v preteklosti spoznali lepote in darove narave, ki so jim jih ponujali
pohorski gozdovi. Izkoriščali so lesno bogastvo, vodne vire, nabirali razne gozdne
sadeže in lovili divjad. Šele v začetku prejšnjega stoletja se je začel pojavljati
tudi turizem. V drugi polovici prejšnjega stoletja smo zaradi vse hitrejšega tempa
življenja in vedno večjega hrupa v dolini začeli vedno bolj iskati mirne kotičke v
naravi in gorah. Ker imamo to srečo, da živimo na obronkih Pohorja, imamo največjo
telovadnico - naravo tako rekoč pred nosom oz. hišnim pragom.
Da bi članom olajšali hojo in jih iz bližnjih okoliških točk popeljali na vrh
Pohorja, je upravni odbor društva na svoji 1. redni seji, dne 15. junija 1972 sklenil, da
se markirajo iz Frama planinske poti:
. Fram - Ranče - Slivniško/Hočko Pohorje - Planinka
. Fram - Kopivnik - Planica -Areh
. Planica - Frajhajm - Trije kralji.
Iz poročila prvega načelnika markacijskega odseka (takrat se je imenoval odsek za
markacije in jamarstvo) Jožeta Sagadina lahko razberemo, da je tričlanska ekipa
mladincev dne 18. 6. 1972 markirala planinsko pot iz Frama skozi Ranče, Šestdobe, mimo
bolnišnice do počitniškega doma Planinka. Dne 9. 7. 1972 pa je pet mladih članov
markiralo še pot iz Planice, mimo Cestnika, Perkovega križa do počitniškega doma
Zarja. Ker trasa ni bila dokončno določena, so odsek iz Frama do Planice markirali v
letu 1973. Pot na Tri kralje ni bila nikoli markirana.
V oktobru 1972 so člani markacijskega odseka začeli z raziskovanjem jame pod Voduškom
na Planici. Prebili so se 12 metrov v globino jame in ugotovili, da so ponekod manjši, a
ne izraziti kapniki.
Markacijski odsek, ki je začel s svojim delom zelo zagnano, sta vodila še Milan Koželj
in Drago Partlič, leta 1981 pa je prevzel vodenje markacijskega odseka Janez Sagadin in
to nalogo opravlja tudi še danes.
Markiranje in vzdrževanje naših planinskih poti ni posebej atraktivno in razburljivo,
vendar nič manj pomembno. Poti morajo biti vedno dobro označene in prehodne, da
obiskovalci, ki po njih hodijo, nimajo težav. V zadnjih letih se srečujemo tudi z
manjšimi težavami glede dovoljenj lastnikov zemljišč preko katerih potekata naši
poti, saj se vsi ne strinjajo, da pot teče mimo njihovih hiš ali po njihovem
zemljišču.
Zaradi vse boljše infrastrukture in avtomobilov kot osnovnih prevoznih sredstev, se
številni "klanci", po katerih sta tekli poti, zaraščajo in zasipajo.
Spreminja se tudi sama pokrajina, saj nekatere travnike zarašča gozd, drugi so
spremenjeni v njive, spet drugod namesto dreves rastejo hiše. Tako so skoraj vsako leto
potrebne manjše korekcije poti.
pripravil
Jože Bobovnik
|
