glava2.jpg



Domov
Predstavitev društva
Izletniški odsek
Mladinski odsek
Markacijski odsek
Kolesarski odsek
Odsek za varstvo narave
Seznam vodnikov
Seznam opreme
Vodniški kotiček
Tabori
Zimska predavanja
Glasilo Planinski odmevi
Glasilo Planinski e-odmev
Fotogalerija

 



Statistika
od oktobra 2008
št. obiskov:



Poročilo iz tabora Podljubelj 2005

Podljubelj (2.7. - 10.7.2005)


Mladinski odsek planinskega društva Fram je v začetku letošnjega poletja izpeljal že osmi poletni mladinski planinski tabor. Letos smo se spet podali pod platneno šotorsko streho. Odpravili smo se v lepo dolino v osrčju Karavank. Taborili smo v kampu Tominčev slap v Podljubelju, ki je predstavljal odlično izhodišče za daljše in krajše izlete na okoliške vrhove. Tabora se je udeležilo 28 otrok, starih od šest do 18 let. Kot vsako leto je tudi letos vsak udeleženec tabora dobil spominsko majico. Lansko leto, ko smo bivali v zidanem objektu, nam je bilo vreme zelo naklonjeno. Letos, ko pa smo ponovno taborili v šotorih, pa se je vreme temu primerno seveda skisalo, saj se pa res ne spodobi, da bi bili v šotorih in bi bilo lepo. Na našo srečo pa smo letos nabavili čisto nove, lastne šotore, ki kljub večdnevnemu deževju niso premočili. Ker vsaka šola nekaj stane, smo letos že pravočasno okoli šotorov skopali jarke za odvodnjavanje, tako da z vodo nismo imeli problemov. Edina težava je bil veter, ki je poskrbel za nekaj neprespanih noči, saj je posebej ponoči kar nekajkrat pošteno zapihal. Šotori so mu trdno kljubovali in tudi okoliška drevesa so se sicer upogibala, a ostala trdno na svojem mestu. V petek, dan pred prihodom ostalih udeležencev, smo postavljali tabor in kot zakleto, je bilo za ta dan napovedano splošno deževje za celotno Slovenijo. Tokrat se naši vrli meteorologi niso zmotili v napovedih in res je po celotni Sloveniji deževalo. Tako nam ni ostalo drugega, kot da smo tabor, oziroma šotore postavljali v največjem nalivu. Ker pa ima vsaka slaba stran tudi svojo dobro plat, smo tudi mi našli v tej mokroti pozitivno lastnost. Zaradi obilnega deževja so bile na travniku, kjer smo postavljali tabor zelo dobro vidne luže stoječe vode, ki smo se jim tako lahko izognili, kar nam je zelo koristilo pri kasnejših nalivih. Če bi tabor postavljali v suhem vremenu, bi ga verjetno postavili sredi največjih potencialnih mlakuž.
Tabor smo tako postavili, slabemu vremenu navkljub, nato pa smo se v zelo lepem sobotnem jutru z otroki odpravili proti Podljubelju. Ob poti smo se ustavili v Kamniški Bistrici in si ogledali izvir Kamniške Bistrice, nato pa smo se spustili še v sotesko Predoselj. V tabor smo prišli v času kosila, ki smo ga vsi že željno pričakovali. Po kosilu smo se namestili v šotore, nato pa smo se odpravili do Tominčevega slapa, po katerem nosi kamp tudi ime. Do večerje pa so nato sledile še osnovne teme planinske šole. Seveda pa zvečer ni smel manjkat spoznavni večer.
V nedeljo je sledila že prva tura. Naš cilj je bil mejni prehod Ljubelj. Kljub zelo prometni cesti, ki vodi na Ljubelj, sama pot ni bila problematična, saj je lepo speljana po stari cesti na Ljubelj. Vračali smo se nato po čudoviti in zelo razgledni poti barona Borna, ki pelje od Ljubelja na 1.311 metrov visok prelaz Prevala. En del poti poteka skozi zelo atraktiven predor, ki je bil za otroke še dodatno presenečenje in doživetje. Pred prevalom smo se nato obrnili proti dolini in po gozdni cesti v dolino tudi sestopili. Do kosila smo bili nazaj. Popoldne je bilo namenjeno aktivnostim planinskega mnogoboja, stalnice naših planinskih taborov in pa pripravi ognja za družabni večer. Tukaj seveda ni potrebno omenjati, da naši taborni ognji velikokrat mejijo že na prave prvomajske kresove, ko gorijo še dolgo v noč in smo jih na koncu primorani pogasiti, da lahko gremo v miru spat, saj bi v nasprotnem primeru morali dežurati do jutra, pa verjetno še ne bi dogoreli.
Za ponedeljek je bila vremenska napoved še dobra, zato smo se odpravili na celodnevni izlet na 1.554 m visoko planino Korošica. Skupina starejših in izkušenejših otrok se je nato povzpela še na 1.986 m visoko Košutico. Tisti, ki pa smo ostali na planini, smo si privoščili še dodatno urico lenarjenja na soncu v čudovitem ambientu planšarije, zelenih travnikov in živine, ki se je pasla okoli. Sestop v dolino je minil hitro in brez problemov. Zvečer pa seveda spet taborni ogenj, oziroma kres.
Za torek je bila vremenska napoved slaba in se je tudi uresničila. Zaradi tega smo ostali v taboru, a nam kljub temu ni bilo dolgčas. Ogledali smo si malo elektrarno, ki se je nahajala v naši neposredni bližini, izvedli smo planinski kviz, ki je bil obenem ena izmed disciplin planinskega mnogoboja, barvali smo lončeno posodo in seveda smo malo tudi počivali.
V sredo se je vreme izboljšalo in tako smo se odpravili proti Zelenici. Seveda spet najprej do Ljubelja, nato pa po smučišču do 1.536 m visoke Zelenice. Tudi tukaj smo potem s starejšo skupino nadaljevali pot in se povzpeli na 2.181 m visoko Vrtačo. Vračali smo se pozno zvečer, zato smo si pot od Ljubelja do tabora skrajšali z osebnimi avtomobili. Zvečer pa kot po navadi taborni ogenj, potem pa spat.
V četrtek smo odšli na pobočja Begunjščice in se povzpeli do Roblekovega doma, ki leži na 1.657 metrih. Nekaj pa nas je ostalo v taboru in smo si malce podrobneje ogledali tržiški zdravstveni dom. Proti koncu tabora smo tako postali že njihovi vsakodnevni obiskovalci, ampak so se vse bolezni, tegobe in nezgode izkazale za zelo blage in neškodljive. Bi se pa na tem mestu iz srca zahvalil osebju zdravstvenega doma Tržič, posebej pa dr. Alice Kikelj, za njihovo izjemno prijaznost in pomoč. Zvečer pa seveda kres, kaj pa drugega.
V petek nam je dopoldne malce zagodlo vreme, ampak smo padavine pričakovali in zato ostali v taboru. Čas smo izkoristili za pisanje dnevnikov, prispevkov za glasilo, kartic in seveda kontrolo pri zdravnici. Popoldne pa je sledil narobe popoldan, kjer so vajeti tabora prevzeli otroci, mi pa smo bili udeleženci. Bilo je prav zabavno. Ker so se naši otroci seveda tudi pridno parčkali, smo zlahka našli kandidate za poroko in tako smo imeli pravo pravcato planinsko poroko.
V soboto se je vreme malce izboljšalo in tako smo dopoldne izvedli plezalni vrtec, popoldne pa orientacijski potep po bližnji okolici. Nato pa zvečer zaključni piknik in planinski krst, pa je bilo tabora konec.
Pa ne še čisto seveda. V nedeljo je bilo potrebno še vso kramo, ki smo jo pripeljali zraven, pospraviti in naložiti na kamion, ki je vse to odpeljal domov. Tudi šotore je bilo potrebno podreti in zložiti. In ravno ko smo zadnje stvari zlagali na kamion, se je zgodilo. Kaj? Prav ste uganili. Seveda, začelo je deževati in dež nas je spremljal vso pot do doma. No vreme se je nato dokončno skisalo in tako smo na koncu lahko zaključili, da smo imeli še srečo z njim, saj nam je nagajalo le dva dni. Dva dneva počitka pa sta se nam vsem prilegla.
Jeseni pripravljamo kot vsako leto piknik za udeležence in njihove starše, kjer bomo med drugim prebirali sedmo številko tabornega glasila Gojzarček, gledali slike s tabora, izmenjali izkušnje iz minulih počitnic in se seveda mastili ob dobrotah z žara, ki nam jih bo pripravil naš neutrudni kuhar Vanč.
Seveda pa se na koncu zahvaljujem vsem, ki ste kakorkoli pripomogli pri pripravi in izvedbi letošnjega tabora, saj le tako lahko ohranjamo malo drugačen način preživetja počitnic za naš planinski podmladek.
Aja, kam gremo naslednje leto? Še ne vemo, oziroma je zapisano v zvezdah, vsekakor pa si že danes rezervirajte prvi teden v juliju 2006, kajti takrat zagotovo pojdemo na tabor. Do takrat pa lep pozdrav in varen korak, kjerkoli se boste že do takrat potepali.
 

vodja tabora
LEON VRHOVŠEK

 
PD Fram © 2008