glava3.jpg



Domov
Predstavitev društva
Izletniški odsek
Mladinski odsek
Markacijski odsek
Kolesarski odsek
Odsek za varstvo narave
Seznam vodnikov
Seznam opreme
Vodniški kotiček
Tabori
Zimska predavanja
Glasilo Planinski odmevi
Glasilo Planinski e-odmev
Fotogalerija

 



Statistika
od oktobra 2008
št. obiskov:



Glasilo Gojzarček 7
naslovnica




KOLOFON



Izdalo Planinsko društvo Fram,

september 2005

 

Prispevke sta zbrala in uredila:

Brigita Vabič, Leon Vrhovšek

 

Jezikovna korektura:

Jožica Ravš

 

Fotografije:

Damijan Sagadin, Leon Vrhovšek, Boštjan Ivančič

 

Naklada:

70 izvodov

 

Oblikovanje: Matjaž Hartman

 

 

 

IZVEDBO TABORA SO OMOGOČILI ŠTEVILNI SPONZORJI,

KI SE JIM ISKRENO ZAHVALJUJEMO:

 

OBČINA RAČE – FRAM

OBČINA HOČE – SLIVNICA

VOJAŠNICA GENERALA MAISTRA, MARIBOR

PREDELAVA MESA FINGUŠT, HOTINJA VAS

PRIDELAVA JAJC RESMAN, ZG. POLSKAVA

CENTER CIVILNE ZAŠČITE PEKRE

FANIKA GOBEC S.P.

DRAVSKA TISKARNA

PEKARNA STRNAD

DON DON – TVOJIH 5 MINUT

DRUŠTVO KRAJANOV RANČE

 

 


 

CD z več kot 2000 digitalnimi fotografijami je možno kupiti tudi letos!

Pozanimajte se pri vodnikih !

 

KAZALO

 

-        NAMESTO UVODA – BREZ MURPHYLOGIJE  NA TABORU.. 2

-        TABOR PD FRAM - PODLJUBELJ – 2.7. – 10.7.2005. 4

-        VODSTVO TABORA IN UDELEŽENCI V ŠALJIVIH VERZIH.. 6

-        NA ROBLEK BOM ODŠEL ... 8

-        IZ MOJEGA DNEVNIKA.. 9

-        Sobota, 2. julij 10

-        Nedelja, 3. julij 11

-        Ponedeljek, 4. julij 12

-        Torek, 5. julij 13

-        Sreda, 6. julij 14

-        Četrtek, 7. julij 15

-        Petek, 8. julij 16

-        Sobota, 9. julij 17

-        Nedelja,10. julij 18

-        PLANINSKA POROKA.. 19

-        PLANINSKI MNOGOBOJ. 20

-        SKUPINE.. 21

-        REZULTATI PLANINSKEGA MNOGOBOJA.. 22

-        PLANINSKI KRST. 23

-        SPANJE V ŠOTORU.. 24

-        PESEM O TABORJENJU.. 25

-        SEZNAM UDELELEŽENCEV TABORA.. 26

 

 


image001










 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Podljubelj


NAMESTO UVODA – BREZ MURPHYLOGIJE  NA TABORU

Ste že slišali za kapetana Eda Murphyja? On je tisti, ki je izrekel tisto znamenito ugotovitev: ČE LAHKO GRE KAJ NAROBE, BO TUDI ŠLO. Ta ugotovitev je tako imenovani Murphyjev zakon. In če je obvisel ta zakon nad taborom na Jezerskem izpred dveh let, za letos definitivno velja, da nas je ta zakon obšel.

 

SPOMNIMO SE KAKO JE BILO NA JEZERSKEM:

-          V času vročega in sušnega poletja izberemo čas za taborjenje ravno ob prehodu zelo hladne in deževne vremenske fronte, ki je najizrazitejša ravno na ozemlju taborskega prostora.

-          V obdobju pogostih in močnejših nalivov se izkaže, da imamo najslabše šotore in ko vse šotore prekrijemo s ponjavo, da preprečimo vstop dežju, se pripodi veter, ki populi kline, ki jih je seveda  premalo.

-          Ko se odpravimo na pohod, se iz rahle oblačnosti ne skuha jasnina, ampak močan naliv in ko čakamo, da naliv mine, se izkaže, da bo deževalo cel dan.

No takšen, sicer splošen princip, ki spremlja  življenje drugih (in je spremljal včasih tudi nas!), zagotovo ni spremljal letošnjega taborjenja.

 

ZAKAJ?

-          V času zelo nestabilnega vremena, ki je po Sloveniji povzročilo številna neurja in nesreče in slabi vremenski napovedi za vnaprej, smo na tabor odhajali kar malo pesimistično razpoloženi, pa se je izkazalo, da smo z vremenom imeli neizmerno srečo. Deževalo je samo dva dni.

-          Kljub močnim sunkom vetra in močnejšim nočnim nalivom, se je izkazalo, da imamo najboljše šotore v vsej zgodovini našega taborjenja in seveda tudi najbolj pametno postavljene in zaščitene, da preprečimo vstop dežju in preprečimo vetru, da populi kline in dvigne šotorska krila.

-          Ko je nastopil deževen dan, je nastopil že pred jutrom in se nismo odpravljali na turo, dež nas ni nikoli zmočil in izognili smo se sušenju mokrih oblačil.  Dežurni nas je celo pustil spati dolgo v dopoldan.

-          Ko smo ob tuljenju vetra in škripanju šotorov dežurali ponoči in pričakovali prestrašene udeležence, smo ugotovili, da mirno spijo ali pa spremljajo te vremenske neprijetnosti z nezaskrbljenostjo.

-          Ko smo po mrzlem in deževnem jutru pričakovali turoben dan in sitne udeležence, nas je presenetil upravnik kampa, ki nam je zakuril v brunarici, kjer smo lahko bili na toplem in izkazalo se je, da imamo najpotrpežljivejše otroke, ki so celo zadovoljni  z dežjem, saj jim je omogočil prosti dan brez pohoda. Dež pa je ponehal že opoldne.

-          Ko smo se odpravili na pohod in pričakovali javkanje in stokanje in strašen naval v skupino, ki bo hodila manj, se je izkazalo, da so posebej mlajši udeleženci strašno zagnani za osvajanje novih vrhov in da skoraj nimamo zainteresiranih za skupino z manj hoje.

-          Ko je postala Urška malo utrujena, zaspana in nerazpoložena, se je izkazalo, da ne gre za gnojno angino, ampak za nekakšen virus in vročina ji je popoldne že upadla.

Rebeki se je stanje vnetih ušes na taboru celo izboljšalo in bolečine so popustile, Žiga pa je bolelo grlo od mehurčkov v gazirani pijači in ne od skakanja po vodi. Matica sicer žebelj ni zgrešil, ni pa dobil grdega vnetja in čakanja pri zdravniku ni bilo prav nobenega, saj so naše otroke prijazno vzeli naprej.

Z nesrečami smo torej imeli srečo.

 

Še bi lahko naštevali, kako nas je spremljala sreča in kako se je vse dobro izteklo, pa bi postalo morda že preveč kičasto. Drži pa kot pribito, da smo imeli izredno pridne, potrpežljive, zagnane, zadovoljne, tolerantne, ... otroke (take, ki si jih sploh ne zaslužimo) in navsezadnje smo bivali v kampu, kjer so nam prijazni ljudje (upravljalci in lastniki) s svojo prijaznostjo, toleranco in pripravljenostjo pomagati in izboljšati bivalne pogoje, ponudili mnogo več, kot jim je bila dolžnost.

 

Če potegnemo iz vsega doživetega zaključek, bi lahko rekli: IMELI SMO SE FAJN. In to je navsezadnje smisel vsega.

 

BRIGITA VABIČ

 

image002























Taborni prostor


image003









 











S poti na Vrtačo



TABOR PD FRAM - PODLJUBELJ – 2.7. – 10.7.2005

 

Mladinski odsek planinskega društva Fram je v začetku letošnjega poletja izpeljal že osmi poletni mladinski planinski tabor. Letos smo se spet podali pod platneno šotorsko streho. Odpravili smo se v lepo dolino v osrčju Karavank. Taborili smo v kampu Tominčev slap v Podljubelju, ki je predstavljal odlično izhodišče za daljše in krajše izlete na okoliške vrhove. Tabora se je udeležilo 28 otrok, starih od šest do 18 let. Kot vsako leto je tudi letos vsak udeleženec tabora dobil spominsko majico. Lansko leto, ko smo bivali v zidanem objektu, nam je bilo vreme zelo naklonjeno. Letos, ko pa smo ponovno taborili v šotorih, pa se je vreme temu primerno seveda skisalo, saj se pa res ne spodobi, da bi bili v šotorih in bi bilo lepo. Na našo srečo pa smo letos nabavili čisto nove, lastne šotore, ki kljub večdnevnemu deževju niso premočili. Ker vsaka šola nekaj stane, smo letos že pravočasno okoli šotorov skopali jarke za odvodnjavanje, tako da z vodo nismo imeli problemov. Edina težava je bil veter, ki je poskrbel za nekaj neprespanih noči, saj je posebej ponoči kar nekajkrat pošteno zapihal. Šotori so mu trdno kljubovali in tudi okoliška drevesa so se sicer upogibala, a ostala trdno na svojem mestu. V petek, dan pred prihodom ostalih udeležencev, smo postavljali tabor in kot zakleto, je bilo za ta dan napovedano splošno deževje za celotno Slovenijo. Tokrat se naši vrli meteorologi niso zmotili v napovedih in res je po celotni Sloveniji deževalo. Tako nam ni ostalo drugega, kot da smo tabor, oziroma šotore postavljali v največjem nalivu. Ker pa ima vsaka slaba stran tudi svojo dobro plat, smo tudi mi našli v tej mokroti pozitivno lastnost. Zaradi obilnega deževja so bile na travniku, kjer smo postavljali tabor zelo dobro vidne luže stoječe vode, ki smo se jim tako lahko izognili, kar nam je zelo koristilo pri kasnejših nalivih. Če bi tabor postavljali v suhem vremenu, bi ga verjetno postavili sredi največjih potencialnih mlakuž.

Tabor smo tako postavili, slabemu vremenu navkljub, nato pa smo se v zelo lepem sobotnem jutru z otroki odpravili proti Podljubelju. Ob poti smo se ustavili v Kamniški Bistrici in si ogledali izvir Kamniške Bistrice, nato pa smo se spustili še v sotesko Predoselj. V tabor smo prišli v času kosila, ki smo ga vsi že željno pričakovali. Po kosilu smo se namestili v šotore, nato pa smo se odpravili do Tominčevega slapa, po katerem nosi kamp tudi ime. Do večerje pa so nato sledile še osnovne teme planinske šole. Seveda pa zvečer ni smel manjkat spoznavni večer.

V nedeljo je sledila že prva tura. Naš cilj je bil mejni prehod Ljubelj. Kljub zelo prometni cesti, ki vodi na Ljubelj, sama pot ni bila problematična, saj je lepo speljana po stari cesti na Ljubelj. Vračali smo se nato po čudoviti in zelo razgledni poti barona Borna, ki pelje od Ljubelja na 1.311 metrov visok prelaz Prevala. En del poti poteka skozi zelo atraktiven predor, ki je bil za otroke še dodatno presenečenje in doživetje. Pred prevalom smo se nato obrnili proti dolini in po gozdni cesti v dolino tudi sestopili. Do kosila smo bili nazaj. Popoldne je bilo namenjeno aktivnostim planinskega mnogoboja, stalnice naših planinskih taborov in pa pripravi ognja za družabni večer. Tukaj seveda ni potrebno omenjati, da naši taborni ognji velikokrat mejijo že na prave prvomajske kresove, ko gorijo še dolgo v noč in smo jih na koncu primorani pogasiti, da lahko gremo v miru spat, saj bi v nasprotnem primeru morali dežurati do jutra, pa verjetno še ne bi dogoreli.

Za ponedeljek je bila vremenska napoved še dobra, zato smo se odpravili na celodnevni izlet na 1.554 m visoko planino Korošica. Skupina starejših in izkušenejših otrok se je nato povzpela še na 1.986 m visoko Košutico. Tisti, ki pa smo ostali na planini, smo si privoščili še dodatno urico lenarjenja na soncu v čudovitem ambientu planšarije, zelenih travnikov in živine, ki se je pasla okoli. Sestop v dolino je minil hitro in brez problemov. Zvečer pa seveda spet taborni ogenj, oziroma kres.

Za torek je bila vremenska napoved slaba in se je tudi uresničila. Zaradi tega smo ostali v taboru, a nam kljub temu ni bilo dolgčas. Ogledali smo si malo elektrarno, ki se je nahajala v naši neposredni bližini, izvedli smo planinski kviz, ki je bil obenem ena izmed disciplin planinskega mnogoboja, barvali smo lončeno posodo in seveda smo malo tudi počivali.

V sredo se je vreme izboljšalo in tako smo se odpravili proti Zelenici. Seveda spet najprej do Ljubelja, nato pa po smučišču do 1.536 m visoke Zelenice. Tudi tukaj smo potem s starejšo skupino nadaljevali pot in se povzpeli na 2.181 m visoko Vrtačo. Vračali smo se pozno zvečer, zato smo si pot od Ljubelja do tabora skrajšali z osebnimi avtomobili. Zvečer pa kot po navadi taborni ogenj, potem pa spat.

V četrtek smo odšli na pobočja Begunjščice in se povzpeli do Roblekovega doma, ki leži na 1.657 metrih. Nekaj pa nas je ostalo v taboru in smo si malce podrobneje ogledali tržiški zdravstveni dom. Proti koncu tabora smo tako postali že njihovi vsakodnevni obiskovalci, ampak so se vse bolezni, tegobe in nezgode izkazale za zelo blage in neškodljive. Bi se pa na tem mestu iz srca zahvalil osebju zdravstvenega doma Tržič, posebej pa dr. Alice Kikelj, za njihovo izjemno prijaznost in pomoč. Zvečer pa seveda kres, kaj pa drugega.

V petek nam je dopoldne malce zagodlo vreme, ampak smo padavine pričakovali in zato ostali v taboru. Čas smo izkoristili za pisanje dnevnikov, prispevkov za glasilo, kartic in seveda kontrolo pri zdravnici. Popoldne pa je sledil narobe popoldan, kjer so vajeti tabora prevzeli otroci, mi pa smo bili udeleženci. Bilo je prav zabavno. Ker so se naši otroci seveda tudi pridno parčkali, smo zlahka našli kandidate za poroko in tako smo imeli pravo pravcato planinsko poroko.

V soboto se je vreme malce izboljšalo in tako smo dopoldne izvedli plezalni vrtec, popoldne pa orientacijski potep po bližnji okolici. Nato pa zvečer zaključni piknik in planinski krst, pa je bilo tabora konec.

Pa ne še čisto seveda. V nedeljo je bilo potrebno še vso kramo, ki smo jo pripeljali zraven, pospraviti in naložiti na kamion, ki je vse to odpeljal domov. Tudi šotore je bilo potrebno podreti in zložiti. In ravno ko smo zadnje stvari zlagali na kamion, se je zgodilo. Kaj? Prav ste uganili. Seveda, začelo je deževati in dež nas je spremljal vso pot do doma. No vreme se je nato dokončno skisalo in tako smo na koncu lahko zaključili, da smo imeli še srečo z njim, saj nam je nagajalo le dva dni. Dva dneva počitka pa sta se nam vsem prilegla.

Jeseni pripravljamo kot vsako leto piknik za udeležence in njihove starše, kjer bomo med drugim prebirali sedmo številko tabornega glasila Gojzarček, gledali slike s tabora, izmenjali izkušnje iz minulih počitnic in se seveda mastili ob dobrotah z žara, ki nam jih bo pripravil naš neutrudni kuhar Vanč.

Seveda pa se na koncu zahvaljujem vsem, ki ste kakorkoli pripomogli pri pripravi in izvedbi letošnjega tabora, saj le tako lahko ohranjamo malo drugačen način preživetja počitnic za naš planinski podmladek.

Aja, kam gremo naslednje leto? Še ne vemo, oziroma je zapisano v zvezdah, vsekakor pa si že danes rezervirajte prvi teden v juliju 2006, kajti takrat zagotovo pojdemo na tabor. Do takrat pa lep pozdrav in varen korak, kjerkoli se boste že do takrat potepali.

 

 

vodja tabora

 LEON VRHOVŠEK



VODSTVO TABORA IN UDELEŽENCI V ŠALJIVIH VERZIH

 

 

BOŠTJAN NAS JE VODIL V GORE,

DA SO NAS MOČNO BOLELE NOGE.

KLJUB TEMU ODNEHAL NI,

DOKLER NA VRHU NISMO BILI.

 

ALEŠ JE KASNEJE PRIŠEL

IN PROSTOR SREDI TABORA ZAVZEL.

Z NAMI SE JE IGRAL

IN ČASA ZA IGRO MU NI BILO ŽAL.

 

LEON JE VODJA TABORA BIL

IN SE JE REDKOKDAJ UMIL.

TO SMO NAPISALI ZATO,

KER SE RIMA ZELO.

 

ANDREJ JE NAJMLAJŠI VODNIK

IN ZATO ŠE POSEBEJ ŠIK.

FANTJE GA IMAJO RADI,

ILKA JE KUHARJU POMAGALA

IN NIKOLI NI OMAGALA.

NA DOLGE TURE JE HODILA

IN SE Z NAMI VSEH NEUMNOSTI VESELILA.

 

DAMIJAN JE VELIK DEČKO,

FOTOAPARAT V DEŽJU DA V VREČKO.

ROŽICE RAD SLIKA,

ŠE KRAVICA NA JASI GA ZAMIKA.

 

BRIGITA TABORSKI JE POLICAJ,

ZA VODNIKE PRAVI ZMAJ.

ŠE VETER IMA PONOČI POD KONTROLO,

DA NE BI UŠEL NADZORU.

SAJ SE Z NJIMI RAD POŠALI.

 

 

Zidaričev Nejc je tihi dečko,

je uslužen in bi še nevesti nosil vlečko.

 

Nejc Zidar včasih jezik preveč zavrti

in potem ga ni več moč ustaviti.

 

Aja bi podnevi spala,

ponoči pa dolgo ponočevala.

 

Žan Vazovec je pravi igralski dar imel,

z oponašanjem Brigite je zaslovel.

 

 

Jožek taborski je veteran,

vsem udeležencem prav dobro znan.

 

Pika nam je tabor popestrila,

saj se je hitro zaljubila in se tudi poročila.

 

Urška Stavbar je veliko kondicije imela

in je vedno naprej hitela.

 

Matjaž je z Nejcem vedno po svoje nekje hodil,

še dobro, da ni kam zablodil.

 

Urška in Anja sta kasneje prišli,

jarke skopali, nato pa odšli.

 

Klemen ni prav veliko govoril,

dobro je hodil in se za žogo veselo podil.

 

Miha in Tina sta bila prav nagajiva,

in zelo, zelo iznajdljiva.

 

Rebeko so ušesa bolela,

vendar ni jokala, s smehom je težavo premagovala.

 

Matic se je na žeblju poškodoval,

poškodbe pa se ni prav nič zbal.

 

Matevž je veseli nagajivec,

vedno mu je vroče – ni zmrzljivec.

 

Timi se je k Andreju preselil,

jedi nobene se ni prav nič razveselil.

 

Vid je kopanje v potoku otvoril,

nič ni bil siten, se je vsega veselil.

 

Žiga je grlo bolelo od mehurčkov v pijači,

kljub temu v mrzli potok pogumno zakorači.

 

Sergeja in Miha sta brat in sestrica,

vesela in pogumna pa oba, kar se da.

 

Rok je bil prijazen, miren in tih,

zvečer je prvi zaspal in se dežja ni prav nič bal.

 

Blaž je jezikavček pravi,

rad se razjezi, se pa tudi hitro ohladi.

 

Nejc o planinstvu vse že ve,

govori ne veliko, pa poje tudi ne.

 

Marko je s svojimi modrimi očmi vsa dekleta osvojil,

rad je ob ognju pel, le zarepati na zadnji dan ni uspel.

 

Lana je lepe kitke imela

in je za svojo prijateljico Tino lepo skrbela.

 

Dejvid je fant kot se šika,

marsikatero punco hudo zamika.

 

Tina Pavlin je deklica zala,

vedno vesela in vsa razigrana.

 

 

NA ROBLEK BOM ODŠEL ...

 

Pesnili pa nismo samo šaljivih rim o udeležencih. Letošnji tabor je predvsem zaznamovala pesem: » Na Roblek bom odšel, bom ljubco sabo vzel ...« Na to melodijo smo si izmislili veliko novih besedil. Seveda pa smo si zapomnili le malo spesnjenega, zapisali pa še manj:

 

NA ROBLEK BOMO ŠLI

IN TAM UŽIVALI,

NAS DEŽ NE BO PREGNAL

IN NOBEN SE NE BO GA BAL.

 

NA ROBLEK BOMO ŠLI,

BOŠTJANA TAM KAMENJALI,

KER SONCE JE OBLAK ZAKRIL

IN SE VETER PRIPODIL.

 

NA ROBLEK BOMO ŠLI,

SE PO BLATU DRSALI,

KAMENJE KRUŠILI

IN SE V JAREK ZVRNILI.

 

NA ROBLEK BOMO ŠLI,

ČOKOLADE VSE POKUPILI,

BEGUNJŠČICI PA LE POMAHALI

IN NATO DOMOV ODŠLI.

 

NA ROBLEK BOMO ŠLI,

SE NA PREVALI USTAVILI,

TAM PESMI PESNILI

IN ROŽCE GLEDALI.

 

NA ROBLEKU SMO RES BILI,

SMO PESMI PESNILI,

NA VES GLAS PREPEVALI,

BEGUNJŠČICI PA LE POMAHALI.

 

Zapisano seveda ne smete samo prebrati, ampak na ves glas zapeti na znani refren pesmi: »Na Roblek bom odšel ...«. Morda dodate kakšno kitico še sami.
image004

Prevala

 

IZ MOJEGA DNEVNIKA

 

Tabor  v Podljubelju je bil sedmi tabor, ki sem se ga udeležila. Zame je bil eden najljubših, saj sem bila zadnjič med starimi prijatelji kot osnovnošolka. Kdo ve, če še bom na tabor prišla kot srednješolka! In kaj je bilo novega in posebnega na letošnjem taboru? Ja imeli smo nove, nepremočljive in lepe šotore! Dobili smo pa tudi novega vodnika – Andreja. Seveda pa se je tabora udeležilo nekaj novih udeležencev in obiskovali smo nove kraje. Kot ste najbrž opazili, pa ni več Urške! Ja, tudi jaz jo pogrešam, posebej njen dnevnik, ki je bil že nekako obvezen in nepogrešljiv del glasila.


image005
Aja iz »mojega dnevnika«

 

image006

image007

image008

image009

 

Sobota, 2. julij

-          OGLED SOTESKE PREDASELJ IN IZVIRA KAMNIŠKE BISTRICE

-          NAMESTITEV V ŠOTORE

-          SPREHOD DO TOMINČEVEGA SLAPA

-          SPOZNAVNI VEČER

-          ŽREBANJE SKUPIN ZA PLANINSKI MNOGOBOJ

-          ŽREBANJE SKRITEGA PRIJATELJA

 

Zjutraj sem se zbudila tik pred odhodom. Zaspana sem se prikotalila po stopnicah. Vsi so bili že pred avtobusom. Nestrpni in polni energije so čakali na odhod avtobusa. Jaz pa bi se v tistem trenutku najraje vrnila domov, pod odejo, k mojemu mačku. Jezna sem bila na ves svet. Poletne počitnice, jaz pa moram na tabor! Ko sem pomislila na jutranje vstajanje, pospravljanje šotorov, tečno Leonovo piščalko in dolge pohode ... odšel je vsak  kanček veselja, ki sem ga imela ob začetku počitnic.  Brez besed sem odšla na avtobus. Pika mi je vso pot nekaj veselo razlagala, a jaz sem bila raje tiho, da še njej ne bi pokvarila dneva. Lepo, da je vsaj nekdo vesel! Morali smo se seveda še nekje ustaviti, kot vedno. Tokrat je to bila na vrsti soteska Predaselj, ki sem jo sicer že videla, a me vedno znova očara. Nato še izvir Kamniške Bistrice in obvezni krofi in krofetki. Ne vem če sem bila čudna jaz ali vsi okrog mene, ki so se  veselili majhnih krofetkov. OK, pač obstajajo majhni krofki, za te pa po mojem mnenju ni potrebno zapravljati veselja. Ko smo prispeli na naš taborski prostor je (ne morem najti normalne besede za takšno grozoto) ... PIHALO!!! Postaviti šotore v takšnem vetru je bila prava umetnost. Vse čestitke postavljalcem! Moram pa reči, da mi je tabor bil simpatičen. Imeli smo celo tuš s toplo vodo in normalne wc-je, zraven pa je bila brunarica, kamor se bomo lahko zatekli ob mrzlih dnevih. Radovedno sem pregledala vse skrivne kotičke, kamor se bom lahko skrila, ko me bo čakal kup nepomite posode. Seveda pa so me zmotili vodniki - že prvi dan smo morali na sprehod do Tominčevega slapa. »Če je to za njih sprehod, kaj nas šele čaka!«  si slišal iz šotorov po vrnitvi v tabor. Zvečer smo imeli še spoznavni večer. Slišali smo pravila, izžrebali smo skrite prijatelje in se razdelili v skupine za mnogoboj. Moje razpoloženje se je bistveno popravilo. Postala sem zadovoljna, da sem morala na tabor.


image010























Soteska Predoselj

image011
























Tominčev slap

 

Nedelja, 3. julij

 

-          POHOD: LJUBELJ ( POT BARONA BORNA)

-          PLANINSKA ŠOLA

-          TATUJI

-          TABORNI OGENJ

-          PLANINSKI MNOGOBOJ: PETJE PESMI

 

Že zjutraj sem vedela, da bo tura grozno tečna, saj sem bila tečna tudi jaz. Celo noč nisem spala, zaradi šumenja pregrade, zibanja šotora in škrtanja ogrodja. Pihal je res grozen veter. Vsa tečna sem poležavala v spalni vreči, seveda še po Leonovem bujenju. S spalko vred sem se znašla pred šotorom (Leonova krivda) in se počasi spravila  na zajtrk ... Tura do Ljubelja, pa saj to ne more biti daleč, če smo že v Podljubelju, sem si rekla. Par korakov in bomo tam! Ja, seveda! Teh par korakov se je spreobrnilo v nekaj  kilometrov. Sicer je pa največja kriza bila šele pot nazaj. Hodili smo pa poti grofa Borna, ki je bila sicer svetovna. Tuneli, prostori vklesani v skale – pravšnja pot za tihotapce. Ko smo mislili, da smo že skoraj v taboru, se je mučenje komaj začelo. Še v življenju se mi ni zgodilo, da se mi je pot NAVZDOL tako vlekla. Samo upala sem lahko, da je ne bomo v teh devetih dnevih prehodili v obratni smeri – navzgor. Zamujeno kosilo je bilo zaradi zamude še slajše. Njami!!! Po kosilu smo imeli planinsko šolo. Nič pretresljivo novega nisem izvedela, pač pa sem ugotovila, da je sedenje pod mogočno lipo prav prijetno. To je bil od takrat moj najljubši kotiček. Popoldne je Vid odprl turnejo skokov v potok. Tudi mene je zamikalo, a sem to raje preložila na naslednji dan.


image012



















Ljubelj

image013

















Košutica in Košuta


Ponedeljek, 4. julij

 

-          POHOD: PLANINA KOROŠICA, KOŠUTICA

-          PLETENJE NAKITA

-          TATUJI

-          TABORNI OGENJ

 

Prva celodnevna tura na prvi dan v tednu. Na planino Korošico sem res prilezla, kam dlje pa ne. Raje sem  med kravami poležavala na soncu in opazovala gore, kot da bi lezla na njih. Bilo je prav lepo. Mi »tamali« smo se vrnili v tabor mnogo prej. Ta celodnevna tura ni trajala ravno ves  dan, pa tudi naporna ni bila. Po poti nazaj smo se ustavili pri slapku, kjer smo se pač malo osvežili in pošpricali. V taboru nas je pričakalo nekaj novih udeležencev, sicer že veteranov tega tabora, Urška – zaradi njene zamude moram biti jaz amaterska pisateljica dnevnika, Anja in Aleš s Tino in Mihom. Ker med našimi planinci očitno ne poznajo spoštovanja do punc, sta morali Urška in Anja kopati jarke za možne poplave, Aleš pa ju je lagodno gledal zdraven (mogoče malo pretiravam). Naslednje na dnevnem redu je bilo moje kopanje v potoku in nato še tuširanje pod prijeto toplo vodo. V potoku je bilo pa č... mrzlo ... mokro ... noro fajn!!! Še boljše pa je bilo pod toplim tušem, ki sem ga prevzela premraženemu Andreju. Seveda je moje tuširanje trajalo še dlje zaradi ceta na mojih laseh. Za naslednji dan je bilo napovedano slabo vreme , tako da se je veselje začelo že danes. Saj vem! Planinka sem,  pa se veselim dežja, ker ne bo ture ... To sem pač jaz!


Planina Korošica

image014

Na Košutici

image015






 









 

Torek, 5. julij

 

PROSTI DAN

-          POSLIKAVA KERAMIKE

-          PLANINSKI MNOGOBOJ: ŠALJIVE ŠTAFETNE IGRE

-          PLANINSKI MNOGOBOJ: KVIZ

 

Včerajšnja vremenska napoved se je uresničila že ponoči. Lilo je kot iz škafa! Kljub glasnemu trkanju dežnih kapljic na šotor sem dobro spala, saj sem vedela, da naslednji dan ne bo naporen. Definitivno ni bil. Mislim, da je bil prvi dan v zgodovini naših taborov, ko smo lahko res dolgo spali (celo do ... zajtrka ob devetih.) Po zajtrku je bila poslikava lončkov. Že tako sem bila umazana od vsega blata in če sem imela na sebi še malo barve, ni bilo nič hudega. Posodice, krožnički, skodelice in lončki. Po pravici povedano mi je bil ob vseh teh unikatih, ki sem jih naredila, všeč le lonček. Nato sem poležavala v šotoru, klepetala in počela NIČ. V tem sem resnično uživala. Ko je postalo že premrzlo in smo v spalni vreči bili že trije, smo se punce preselile v brunarico, na toplo. Tam smo pisali prispevke za glasilo, mlajši so risali risbice (Pika tudi). Popoldan smo imeli štafetne igre kar v šotoru, ki jih sploh ni treba omenjati, ker je seveda naša skupina zmagala. Starejši so imeli nato pogovor z vodniki, kako moramo paziti na otroke in jih ne narediti še več. Posebej še Pika in Marko, bodoča mož in žena, sta poslušala še posebej skrbno, ker bosta otroke tudi sama nekoč imela. Zvečer smo se še pomerili v kvizu, nato pa sem šla spančkat v upanju, da bo tudi jutrišnji dan podoben današnjemu – lenoben in nenaporen. 

 

Kontrola šotorov med nalivomimage016

Poslikava keramikeimage017

 

Sreda, 6. julij

 

-          POHOD: ZELENICA, VRTAČA

-          TATUJI, IZDELAVA NAKITA

-          TABORNI OGENJ

 

Vreme je bilo oblačno, a ni in ni hotelo deževati, pokazalo se je celo sonce! Vse je kazalo, da bomo odšli na turo. Meni to seveda ni dišalo. Trmasti Boštjan se seveda ni dal prepričati, da bi ostali doma, kljub vetru. Ampak tud jaz sem po horoskopu bikec in tud jaz znam biti neverjetno trmasta (vprašajte mojo mamo). Ja, sprijaznila sem se, na Zelenico grem, za Vrtačo pa niti slišati nisem hotela. Po eni strani je bil to pravšnji dan za pohod na Zelenico, saj je bilo zaradi vetra prav hladno. Na poti po smučišču ne bi bilo ravno prijetno, če bi sonce zelo pripekalo. Seveda nas je dobri stari Murphy tokrat obiskal. Ravno ko smo prispeli do smučišča in se je pričel vzpon, je sonce začelo neizprosno sijati. Mimo krav smo se v presenetljivo kratkem času privlekli do koče, ki pa še na žalost ni bila prava. Do prave koče je bilo potrebno premagati še kar nekaj poti. A tudi to ni bilo prezahtevno. Na tokrat pravi koči smo se napapcali in bila sem vsa srečna, da se bom vrnila v tabor. Boštjanova trma pa se je spet spravila name. Ja čakala me je še Vrtača. Pot je bila dokaj položna in se je  počasi vzpenjala proti skalnemu vrhu. Noge so se dobro držale in žulji so se že sprijaznili z dejstvom, da ne bo počitka. Svojo nejevoljo zaradi ture sem pustila v dolini in prav srečna sem bila, da me je Boštjan prepričal v to. Pot nazaj ... ja, vse OK, dokler Leona ni skala udarila po očesu, a v taboru smo povedali, da ni hotel hoditi in smo ga malo ... Tabor nas je po vrnitvi čakal pospravljen, z napihnjenimi blazinami. Lepa dobrodošlica! Še lepši pa je bil zaključek ob tabornem ognju, veselem klepetu in petju, ki smo ga že bolje obvladali.


Podljubeljimage018


Cerkvica na Ljubeljuimage019


Podljubeljimage020

 

Četrtek, 7. julij

-          POHOD: PREVALA, ROBLEKOV DOM

-          PLANINSKI MNOGOBOJ: KVIZ

-          TABORNI OGENJ

 

»...Na Roblek bom odšel, bom ljubco s sabo vzel...« Ta pesem mi je po glavi odmevala še tri dni po izletu na Roblekov dom. Izmislili smo si vsa mogoča in nemogoča besedila na isto melodijo. Rekli smo, da si bomo zapomnili vse spesnjene neumnosti. V taboru pa zvečer seveda ni bilo nič iz tega, zato smo si izmišljali na isto melodijo druge neumnosti. Ta izlet ni bil prijeten zaradi nenehne grožnje dežja, da nas bo zmočil. Se še spomnite, ko sem vam govorila o tisti poti NAVZDOL? Prav mislite! Tokrat je bila na vrsti ista pot NAVZGOR. Ne bom pripovedovala, kako je bilo, ker bi se vam preveč zasmilili. Ko smo prišli do planine Prevale, je bilo vse super, saj je bil najhujši del poti za nami. Najedli smo se čokolade in odšli polni energije Robleku naproti. »...Na Roblek bom odšel ...« Vreme je bilo vse  slabše. K sreči so se vodniki odločili, da se na Begunjščico ne bomo povzpeli. Vso pot nazaj smo premolili (kadar seveda nismo peli), da ne bi bilo dežja. Uspelo nam je! Čeprav nam je ves dan pretilo, nam je tokrat narava prizanesla. A že takoj po prihodu v tabor je začelo deževati. Pa naj! Preostanek dneva smo preživeli v šotoru in v kuhinji, kjer smo kuharju kradli evrokrem s kakavom.

 

Proti Robleku image021

Pogled v dolino image022

 

Smučišče Zelenicaimage023

 

Na Prevali image024

 

Petek, 8. julij

-          ČIŠČENJE ŠOTOROV

-          IZPOLJNJEVANJE DNEVNIKOV

-          PLANINSKI MNOGOBOJ: VOZLI

-          NAROBE POPOLDNE

-          PLANINSKA POROKA

-          TABORNI OGENJ

 

Petek je bil moker, mrzel in deževen. Leonova piščalka nas je pustila zares dolgo spati. Dopoldne smo preživeli delavno. Ustavili smo manjše poplave, posušili mokra oblačila in pospravili šotore. Mlajši so v toplo zakurjeni brunarici izpolnjevali dnevnike Mladi planinec, risali in pisali. Starejši pa smo imeli mnogo pomembnejše delo. Igrali smo karte in pripravili  program za narobe popoldne! Šaljive igre, skupine, ... Ideje so se kar iskrile. Seveda smo se pa zavedali, da bomo kot vodniki imeli zelo težko nalogo, saj bomo imeli pod nadzorom zelo problematične otroke - vodnike. Pred narobe popoldnevom smo imeli še eno nalogo. Čakal nas je še en del mnogoboja, vozlanje! Ni bilo problema. Uspelo nam je zvozlati vse vozle v kratkem času. Moja skupina je bila super! Po vozlanju je končno Leon naznanil čas narobe dneva. Hoteli smo začeti, ampak so se nam otroci že kar takoj izmuznili v brunarico. Da smo jih spravili na svoja mesta, je minil že kar precejšen del popoldneva. Potem je šlo vse kot po maslu. Otroke smo razporedili v dve skupini. Ekipa A: Suzana, Brigita, Boštjan, Andrej. Ekipa B: Leon, Ilka, Damjan in Aleš. Prva preizkušnja je bila sestavljena iz petja in dramatizacije - plesa. Ekipi sta bili zelo izenačeni, vendar je zmagala ekipa B, zaradi Aleševega improviziranega padca v »Dravo«. Naloga št. 2 ja bila sladko – kislo – grenka. Komisija je zmešala vso mogočo hrano v lonček s pijačo in skupina je morala našteti čim več sestavin zmešanega napitka. Bljak!  Do zadnje naloge je bil rezultat zelo izenačen. Skupini sta morali izbrati vsaka po eno osebo, ki se je morala v 15  minutah kar se da seksi obleči oz. sleči in prikazati, kako se dame sončijo na Azurni obali. Naša finalista sta bila Boštjan in Damijan. Oba sta imela opravo v stilu medenih tednov na Havajih. Boštjan nas je očaral s hitom tega poletja – tangicami, Digi pa s svojim seksi nanašanjem sončne kreme (vreme je bilo oblačno). Na koncu sta oba svoj nastop popestrila s profesionalnim skokom v »morje«. Z vodstvom ene točke je zmagala skupina A. Dan je bil ful smešen, tako da me je zvečer kar bolel trebuh od smeha. Tako pač na taborih je. Ful smešno, zabavno in včasih tudi naporno.

 

image025

 

 

 

 

 

 

Narobe dan

 

image026

 

Sobota, 9. julij

-          PLEZALNI VRTEC

-          PLANINSKI MNOGOBOJ: POTEP PO BLIŽNJI OKOLICI

-          ZAKLJUČNI PIKNIK

-          PLANINSKI KRST

-          TABORNI OGENJ

 

Zadnji dan so nam prizanesli in nismo šli na turo. Imeli smo plezalni vrtec na bližnjem balvanu. Meni ni bilo do plezanja, zato sem raje raziskovala jame za steno. Pravšnja skrivališča!  Bilo je ledeno mrzlo, pa še mravlje so me napadale. Boljše razmere smo imeli po kosilu, saj smo imeli potep po okolici.  Ob teku in iskanju navodil za pot nam je postalo zares vroče.  To je bila zadnja igra v mnogoboju, ki je odločala o zmagovalcu. Sicer smo bili na prvem mestu, samo če bi mi bili drugi in skupina C prva ali skupina D druga ... Pa saj je vseeno!!! Bilo je ful zabavno! Žan, ki ima veliko kondicije, je tekal naprej in iskal listke in navodila, jaz sem brala; odgovarjali smo skupaj. Bili smo res dobra skupina in zato smo tudi zasluženo zmagali. Ha, ha, ha, ...  sem bila vesela! Sicer pa je bil to zadnji dan, zadnji taborni ogenj, zaključni piknik, ... Poslovili smo se komaj naslednji dan, to večer pa smo se zabavali in imeli ful fajn. Ponoči smo zaspančke namazali s kremo za britje!  Žan je prav posrečeno oponašal mojo mamo, ki naj bi strašila po taboru in me zalotila pri lumparijah. Malo smo še posedali ob tabornem ognju, da ne bi izpadli preveč sumljivo in tako se je noč bližala jutru. Brez skrbi, saj takrat smo pa res zaspali. Tiste ki niso bili namazani, je namazal Digi, a mene ne. In zdaj vem zakaj!!! Bila sem njegova skrita prijateljica. Izdam vam tudi lahko, kdo je bil moj skriti prijatelj ... Timi! Samo mislim, da sem ga bolj spravljala ob živc, kot skrbela zanj ... Ups!

 

image027

 

Plezalni vrtec

image028

 

Planinski krst

 

Nedelja,10. julij

-          POSPRAVLJANJE, PAKIRANJE, ...

-          POSLAVLJANJE IN VOŽNJA DOMOV

 

Zadnji dan nas pač vedno čakajo najbolj sitna opravila ... Važno zame pa je seveda to, da sem si lahko rekla: » Vesela sem, da sem morala na tabor!«

 

AJA ZAMOLO

 

 

image029

image030

 

image031

image032

 

image033

image034

 

PLANINSKA POROKA

 

Na taboru smo na zaključnem večeru bili tudi svatje na planinski poroki. Poročila sta se Pika in Marko. Zvestobo in trdno odločenost, da stopita v zakonski stan sta morala seveda dokazati s številnimi preizkušnjami. Ob svečani zaobljubi pa se je morda že komu poročenemu utrnila misel, da bi svojo poroko ponovil.

 

 

 

 

 

 

 

 

image035

 

 

 

 

image036

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 







Podpisana   ______________ , bodoča žena  ___________________

 

 

izjavljam in svečano obljubljam,

 

da ne bom svojemu možu s planinskega tabora v Podljubelju, nikoli branila hoditi v gore, bodisi  da se bo odpravljal v gore sam, ali na povabilo prijateljev.

 

Obljubljam, da ne bom silila z njim, če me sam ne bo povabil.

 

Obljubljam, da bom svojemu možu, kadar se bo odpravljal v gore, prijazno in ljubeznivo zaželela vso srečo, mu po hribovsko uredila nahrbtnik.

 

Obljubljam, da ne bom kazala kislega obraza in kuhala mule, pa čeprav bo v gore odhajal brez mene.

 

Ko pa se bo vrnil z gora, ga bom stisnila v objem in mu dejala: »Vesela sem tvoje vrnitve, s prijatelji boš vedno lahko zahajal v hribe.«

 

Priči:                                                                                         Nevesta:

 

_________________                                                                             _________________

 

_________________                                                                             _________________

 

image037

 

 

 

 

 

 

 

 

Podljubelj, ___________________________

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PLANINSKI MNOGOBOJ


Tako kot vsako leto je bil stalen spremljevalec našega taborjenja seveda planinski mnogoboj. Različne, bolj ali manj resne naloge, ki so vključene v mnogoboj, popestrijo bivanje v taboru in zapolnijo čas med pohodi. Predvsem pa zabavne naloge poskrbijo za večje druženje med udeleženci in pripomorejo morda tudi k večji strpnosti, saj ni namen mnogoboja zmagati za vsako ceno, ampak je poudarek na sodelovanju vseh udeležencev v skupini, kjer starejši pomagajo mlajšim. Letos je nekaj stalnih nalog odpadlo zaradi dežja. Tako nismo zgradili palčkovih hišic, nismo imeli športnih iger na prostem in tudi štafetne igre smo prilagodili in jih izvedli pod streho. Ob planinskem mnogoboju pa smo zato morda imeli več prostega časa za igre, ustvarjanje in lenarjenje po lastni izbiri, kar pa tudi ni bilo slabo. Letos smo poslikali kar nekaj keramike in spletli veliko nakita iz plastičnih vrvic, kar pa seveda ni bilo vključeno v mnogoboj.

image038

image039

image040

image041

image042

image043

 

SKUPINE

 

 

Skupina     A

 

DEJVID AHMETOVIĆ

MIHA KODRIČ

ROK JEŽOVNIK

KLEMEN PODBOJEC PRELOG

TINA PERETIN

 

 

image044

 

Skupina     B

 

NEJC BOBOVNIK

MATIC LEDINEK

REBEKA LEPEJ

NEJC ZIDAR

TINA PAVLIN

(MIHA PERETIN)

 

 

image045

 

Skupina     C

 

AJA ZAMOLO

ŽAN VAZOVEC

MATEVŽ LEDINEK

MATEJ LESJAK

SERGEJA KODRIČ

 

 

image046

 

Skupina     D

 

MATJAŽ STAVBAR

TIMI KRHLANKO

KATARINA STRUPAR KRNC

URŠKA STAVBAR

BLAŽ CESAR

 

 

image047

 

Skupina     E

 

NEJC ZIDARIČ

MARKO BAUMAN

VID KRAJNC

LANA BAUMAN

ŽIGA KOREN

 

 

image048

 

REZULTATI PLANINSKEGA MNOGOBOJA

 

SKUPINA

PETJE

ŠTAFETNE IGRE

KVIZ

VOZLI

UREJENOST ŠOTOROV

POTEP

ŠTEVILO TOČK

UVRSTITEV

A

2

3

2

1

1

2

11

5

B

3

4

4

2

3

4

20+1

3

C

5

5

3

3

5

5

26

1

D

3

2

4

5

4

3

21

2

E

3

4

3

4

2

4

20

4

BRIGITA VABIČ

image049
Izvajanje planinskega krsta

 

 

PLANINSKI KRST

Ob koncu tabora vsako leto udeležence tabora tudi krstimo. Kdor se je udeležil tabora že kdaj prej in je s svojim planinskim imenom zadovoljen in ga seveda še pozna, lahko ime obdrži ali pa se seveda odloči za ponoven krst. Krst pa ni tako preprost. Pokoriti se je potrebno za svoje zagrešene grehe na taboru. Sodnika in rablja se pa lahko tudi podkupi, da sta pri dajanju odpustkov bolj prizanesljiva. Po opravljenem krstu dobijo udeleženci tudi krstni list. Letos smo uvedli tudi krstno knjigo.

 

 

KRSTNI LIST

 

V juliju leta gospodovega 2005 se je v Podljubelju zgodil ta presvetli in sveti planinski krst.

 

Pristojna za podelitev zakramenta svetega krsta sta bila sodnik Trdosrčni in rabelj Krvoločni.

 

Sodniški senat pod vodstvom sodnika Trdosrčnega in ob prisotnosti rablja Krvoločnega, te je spoznal za krivega.

 

Obtožnica se glasi, da si kriv-a storitve izvirnega planinskega greha v Podljubelju.

 

Visoko sodišče, no planinski tribunal te je spoznalo za krivega, zato ti je za pokoro naložilo tri udarce po ta prečastiti zadnji plati.

 

Kazen je izvedel rabelj Krvoločni.

 

Obenem ti je bilo ob sprejemu zakramenta svetega planinskega krsta podeljeno tudi planinsko ime.

 

Predragi-a, ki se kličeš:

 

naj te odslej, vselej in za vekomaj v hribih poznamo in kličemo po imenu:

 

 

 


Po opravljeni praktični probi na pohodu, no teoretičnem poizkusu pred sodnikom in rabljem si bil-a ob navzočnosti presvetlega trona na boleč način povišan-a v častni red:

 

planinskih kozlov

 

Zavedaj se, da sedaj pripadaš posebnemu redu, z vsemi kozlovskimi previlegiji. To je red, ki pozna tiste skrivne kotičke našega sveta, kjer lahko uživajo le izbranci.

 

Podljubelj :_______________________

 

sodnik Trdosrčni                                                                                              rabelj Krvoločni

 

 

SPANJE V ŠOTORU

 

Na letošnjem taboru sem prvič spala v tako velikem šotoru. Bil je nov in zelo velik. Na sredini smo imeli naredili pregrado. Na eni strani so spali fantje, na drugi pa punce. Na tla je bil položen polivinil. Na njega smo položili blazine in nanje smo dali spalke. Zvečer smo se morali debelo obleči in se zapreti v spalke, ker je bilo hladno. V šotoru je bilo vedno glasno, še ponoči ni bilo tišine. Nekateri so se dolgo v noč pogovarjali, večji otroci pa so lahko prišli pozneje spat. Ko so prihajali spat, niso bili čisto tiho. V šotoru je bilo zelo lepo kadar je deževalo. Dež je lepo škrebljal po šotorskem platnu. Kljub dežju pa šotor ni premočil. Varoval nas je pred dežjem in vročino. V njem smo se imeli zelo lepo in že se veselim naslednjega tabora.

 

 

Tam pod planinami velik šotor stoji,

v njem smo mladi planinci preživeli devet dni.

 

Učili smo se v naravi živeti,

v hribe hoditi

in kako si mišice krepiti.

 

Občudovali smo naravne stvari

in drug z drugim prijazni bili.

 

Vodniki bili so prijazni,

naši trebuhi siti,

mi pa premalo umiti.

 

TINA PAVLIN

 

image053

image054

 

PESEM O TABORJENJU

 

Tabor smo v gorah imeli

in tam uživali.

 

Smo kres kurili, veliko peli

in se zabavali.

 

Na taboru je res lepo,

ker tam lahko uživamo.

 

Na taboru je res lepo,

ker v planine hodimo.

 

TINA PERETIN

 

image055

 

image056

image057

 

image058

image059

image060

 

SEZNAM UDELELEŽENCEV TABORA

 

 

Ime in priimek

Letnica rojstva

Kraj bivanja

1.       

Ahmetović Dejvid

1991

Pivola

2.       

Bauman Lana

1995

Maribor

3.       

Bauman Marko

1991

Maribor

4.       

Bobovnik Nejc

1990

Morje

5.       

Cesar Blaž

1993

Fram

6.       

Ivančič Boštjan (vodnik)

1975

Pragersko

7.       

Ježovnik Rok

1995

Požeg

8.       

Kocbek Urška

1987

Rogoza

9.       

Kodrič Miha

1992

Fram

10.   

Kodrič Sergeja

1994

Fram

11.   

Koren Žiga

1993

Morje

12.   

Krajnc Vid

1995

Polana

13.   

Krhlanko Timi

1992

Fram

14.   

Ledinek Matevž

1995

Morje

15.   

Ledinek Matic

1992

Morje

16.   

Lepej Rebeka

1993

Fram

17.   

Pavlin Tina

1996

Maribor

18.   

Peretin Aleš (vodnik)

1973

Morje

19.   

Peretin Miha

1998

Morje

20.   

Peretin Tina

1996

Morje

21.   

Podbojec Prelog Klemen

1994

Morje

22.   

Primožič Anja

1988

Maribor

23.   

Rečnik-Krajnc Ilka

 

Polana

24.   

Sagadin Damijan (vodnik)

1977

Fram

25.   

Stavbar Andrej (vodnik)

1985

Morje

26.   

Stavbar Matjaž

1990

Morje

27.   

Stavbar Urška

1993

Ranče

28.   

Stupar-Krnc Katarina

1989

Fram

29.   

Šorgo Jože

1989

Rače

30.   

Vabič Brigita (mentor)

1964

Fram

31.   

Vazovec Žan

1991

Maribor

32.   

Vrhovšek Leon (vodnik)

1971

Radizel

33.   

Zamolo Aja

1991

Fram

34.   

Zidar Nejc

1995

Hoče

35.   

Zidarič Nejc

1991

Orehova vas

 

 
PD Fram © 2008