glava2.jpg



Domov
Predstavitev društva
Izletniški odsek
Mladinski odsek
Markacijski odsek
Kolesarski odsek
Odsek za varstvo narave
Seznam vodnikov
Seznam opreme
Vodniški kotiček
Tabori
Zimska predavanja
Glasilo Planinski odmevi
Glasilo Planinski e-odmev
Fotogalerija

 



Statistika
od oktobra 2008
št. obiskov:



Glasilo Planina na Kraju 1999

Planina na Kraju ( 1.7. - 9.7.1999)



Vsega lepega je enkrat konec in tudi naš tabor se je iztekel. Upam, da ste se ne njemu lepo imeli. Jaz sem se zagotovo. K temu ste prispevali tudi vi, zato mislim, da je tabor dosegel svoj namen. Tabor je namreč nekaj več kot planinska tura, tudi tista večdnevna. Tukaj smo bili skupaj več dni in tako imeli priložnost, da se bolje spoznamo, da ob tabornem ognju stkemo nova prijateljstva, mogoče pa je kje v kakšnem skritem kotičku naših src zagorela tudi prva ljubezen. Marsikdo je mogoče zadnji dan potočil kako skrito solzo, saj je prišel čas slovesa, zato smo si obljubili, da bomo svoja doživetja prelili na papir in po končanem taboru izdali tudi glasilo tabora. Veliko se vas je potrudilo in napisali ste ne samo nekaj besed ampak kar nekaj člankov. Obljubo sedaj izpolnjujemo in pred vami je glasilo, ki ste ga vi pomagali ustvarjati.
Naj vas prebiranje teh člankov, pesmic, ugank, križank,... vrne nazaj na tabor, kjer smo preživeli nekaj čudovitih dni.
Če pa ste med tistimi, ki niste bili na taboru, pa naj vam povem, da ste veliko zamudili in upam, da vas bo prebiranje teh vrstic navdušilo in se nam prihodnje leto pridružite.

08_planina

Leon Vrhovšek






 



HIMNA

Naš tabor je en klump
Taborovodja lump
In taboreči vsi smo kozli krščeni.
Oj lunca, lunca, lunca, oj lunca rumena, ha-
ha,
Oj vodstvo, vodstvo, vodstvo, oj vodstvo
tabora.

Kdor hoče kozel bit
ta mora pivo pit,
saj kozli so vsi
napivo vdarjeni.
Oj lunca, lunca, lunca, oj lunca rumena, ha-
ha,
Oj vodstvo, vodstvo, vodstvo, oj vodstvo
tabora.

Oj sobe naše so,
da strah in groza je.
In dile naše so
vse nepospravljene.
Oj lunca, lunca, lunca, oj lunca nimena, ha-
ha,
Oj vodstvo, vodstvo, vodstvo, oj vodstvo
tabora.

Oj fantje naši ti korajžni so zares. Ko v temi zunaj spijo, prestraši jih že pes.
Oj lunca, lunca, lunca, oj lunca rumena, ha-
ha,
Oj vodstvo, vodstvo, vodstvo, oj vodstvo
tabora.

Oj punce naše te
prelepe so vse.
Le noge jih preveč
preveč hudo bole.

Oj lunca, lunca, lunca, oj lunca rumena, ha-
ha,
Oj vodstvo, vodstvo, vodstvo, oj vodstvo
tabora.

Kdor hoče kuhar bit,
ta mora vedeti,
da vsak zaljubljeni
da trikrat več soli.
Oj lunca, lunca, lunca, oj lunca rumena, ha-
ha,
Oj vodstvo, vodstvo, vodstvo, oj vodstvo
tabora.

To naj bo zdaj vse
ob letu vidmo se,
saj tabor zopet bo
ne vemo še kako.
Oj lunca, lunca, lunca, oj lunca ramena, ha-
ha,
Oj vodstvo, vodstvo, vodstvo, oj vodstvo
tabora.

 

clip_1

 


V GORAH

Tod pesem ni iz besed,
iz stihov in rim.
Tu so pesem kamen in led
in viharnik, razdejan od zim.
Tisoč pesmi je tod, neizgovorjenih,
le iz vetra in tišine
in belih prodov, potopljenih
v svetle globine,
Tod so pesmi vsakdanje stvari,
kot so vrhovi, daljave in oblaki,
kot samotne poti
in molk in koraki.

RUDI KLINAR


Devet dni smo preživeli skupaj v gorah. Znanci smo postali prijatelji in med nami so se stkale tiste čudno lepe vezi, saj tam se zares zdi, da besede drugače zvene in se drugače pogleda v oči. In ker so tam pesmi vsakdanje stvari, smo jih pesnili tudi mi:
Spoznali smo se in spoprijateljili, morda drug dragega kdaj tudi ujezili, če ne prej, pa takrat, ko z rimami o vaših lastnostih stopili smo vam za vrat:

ŽIGA je veliko žuljev imel, zato je na pohodih manj trpel, saj je doma ostal in kuharja varoval.

KEŠNER je po stari navadi po sobah pohajal
in punce osvajal.
Puncam pa to nič mar ni bilo,
zato jezne nanj so. ( Samo malo.)

To kar Markutu uspelo ni,
s tem ALES ne dela si skrbi, saj to muje uspelo in to prav veselo.

NEJC P. uspešno pleza na gore,
premaga stene vse,
pri puncah pa ima mehko srce.

PETER rad nam živce para, saj pri tem res ni rnu para. Vodniških nasvetov mu nič ni mar,
saj pri obnašanju ima svoj koledar.

GREGORS.je pravi as,
veliko govori,
a medvedov se prav hudo boji.

MITJA T. je pravi veseljak, a prav nič ni težak, pa vendar je zatri in ne pusti niti kosti.

BOŠTJAN prav rad hodi v gore in pri tem še na Tičarico gre, zmeraj nas veselo gleda, pri tem nikoli punce ne spregleda.

DEJAN pravi je silak
in pri tem še velik veseljak.

DANI se je sam krstil in se za četnika proglasil. Ob tem veliko je težil
in nikomur hudega storil.

ANDREJ je zmeraj nekje navzoč in ti hitro priskoči na pomoč.

MATJAŽ je prav pogumen fant,
veliko je pretrpel,
saj je med velikimi fanti kar dva dni preživel.

JOŽEK bil nam je za vzgled,
saj se zaradi oblačenja usmeril za njim je vsak
pogled.

IZTOK rad po dekliški sobi štora, zaradi tega je prava dnevna mora.

GREGA R. veliko govori
in se prepričati v neumnosti hitro ne pusti.

MITJA V. je med prijatelji hudo trpel, saj prdeti preveč ni smel.

NEJC B. na svojo sobo je prav ponosen bil, saj je vsak dan petico dobil.

MARKO V. je en dan na tleh prespal, saj je svojo posteljo Matjažu dal.

SAŠO rad izziva,
toda mamo za pospravljanje vsaj dva dni
pridobiva.

AJA včasih zelo prestraši se, odkar jo pes skoraj ugriznil je.

KATARINA veliko govori in pri tem prijatelje mori.

URŠKA J. rada nga in z ritko včasih pomiga. Ob tem še rada gemboj igra, da čisto oglate oči ima.

ANDREJA rada poje in karte igra, zraven pa še mobitel ima.

URŠKA K. rada pesmice piše, pri tem se sladko nasmeji še.

DAŠA se rada smeji,
da fantom po žilah hitreje poganja kri.

KATJA je vodnikom v veliko pomoč, saj pri zabavi se trudi na vso moč.

Katja Bobovnik, Daša Merkuš, Anc K:

BRIGITA zjutraj zgodaj vstane in nikoli je ne kličejo zaspane. Jaz pa vem, da ona bi še spala, vendar tega ne bo nikdar priznala.

LEON zmeraj s piščalko piska,
saj njegova glasovna spretnost pri bujenj
zelo nizka.
Vodi nas v gore,
kjer malo je vode.

MATEJ zmeraj reče:
Pojej in okoli ne glej.
To se ve da lažem,
samo da rime skup namažem.

ALEŠ spreten je drvar zato pa mu za nič ni mar. Z modrimi očmi osvoji vse Ijudi.

VERA rada pomaga
in pri tem nikoli ne omaga.
Šla bi desno, gor in dol,
le da je ne bi napadel kak vol.

VLASTA je tršica, ki se je ne boji niti mušica. Škoda, da je prej odšla, upam, da nam ni kaj zamerila.

BAMLTAN je prispel z zamudo in to zelo, zelo hudo. Mi zato nismo nič jezni, morda smo zato nanj manj besni. Proti koncu tabora je prdel in okolico zasmrdel.

Urška Kocbek

 

ODHOD NA TABOR

Zasanjana pokrajina Komne je rodila pravljico o Zlatorogu. Pokrajina in pa zanimiva doživetja so tudi iz nas izvabila številne opise.

Bil je dan pred odhodom, Neznansko sem bil nervozen. Mama me je mirila in govorila, da nisem edini, ki me bo od nervoze pobralo. Najbrž pa sem bil eden redkih. Zadnji večer pred odhodom sploh nisem mogel zaspati. Zjutraj pa sem se od živčnosti zbudil že eno uro prej, kot je bilo potrebno. Mislil sem samo na to, da bomo na taboru tudi žurirali in da bom srečal veliko lepih deklet. Na žalost pa sem ob prihodu na avtobus, ki je bil prava škatla, opazil, da je osebkov ženskega spola le sedem. Nič zato, sem si rekel. Zadal sem si nalogo, da se bom imel zelo dobro. To nalogo sem tudi uresničil.

Peter Pregl


IZLET NA SEDMERA JEZERA

clip_2

Bilo je naše prvo jutro na taboru. V sobo je ob šestih zjutraj prišel Leon in zavpil : Vstajanje! Seveda se nisem hotela prebuditi. Vstala sem šele čez dvajset minut. Hitro sem se oblekla in odhitela na zajtrk. To hitenje je bilo potrebno zaradi lenarjenja v postelji. Komaj sem nekaj pojedla, smo že odšli na turo proti jezerom. Do črnega jezera smo hodili tri ure. Nekateri fantje so bili tako pogumni, da so celo plavali tam notri. Brrr, mrzlo! Po počitku in kopanju smo ponovno odšli na pot. Cakala nas je še ura hoje. Grozno! V tisti vročini in sopari sem med hojo padla najmanj šestkrat. Vesela sem bila, ko smo prišli do koče. Malo sem si odpočila, si žigosala knjižico in odšla na potico. Njama, bila je zelo slastna! Ko sem se najedla, sem odšla namakat noge v jezero. Skoraj so mi zmrznile. Po končanem umivanju sem odšla nazaj h koči. Pripeljal je helikopter in vsi navzoči smo opazovali njegov pristanek. Ko je vzletel, nas je skoraj odpihnilo. No, smo se vsaj malo ohladili. Kmalu zatem smo odšli na pot tudi mi. Pot se je vlekla in vlekla. Ko smo zagledali kočo, smo kljub utrujenosti tekli do nje. Premagali smo lakoto in zaspanost.
 

11_planina





Urška Kocbek



KOPANJE V ČRNEM JEZERU

Bilo je nevsakdanje sobotno jutro.V sobo je prišel eden izmed vodnikov in nas prebudil. Nismo radi
vstali, saj smo bili izmučeni od včerajšnje hoje in zgodnjega vstajanja. Čakala pa nas je zares dolga
pot. Hodili smo v eni skupini. Vodili pa so nas Aleš,

Matej in Leon. Vsi smo stokali in spraševali: Kako
dolgo še? Končno nam je le uspelo priti do tistega
dolgo pričakovanega Črnega jezera. Nekateri fantje so
se za kopanje odločili že pri koči, drugi pa zadnji
trenutek ob pogledu na vabljivo vodo. Za kopanje so
se opogumili le veliki fantje. Kopanje jim je bilo pravi
užitek. Uživala pa sem tudi sama, pa ne zaradi
kopanja, ampak zaradi opazovanja in smejanja. Bilo je
nadvse zabavno.

1999-0220_tabor_planina_na_kraju






Daša Merkuš


V SOBI ŠT. 4

V sobi številka 4. so opisali sebe in svoje sosedstvo:
 

NAŠA SOBA ZVEČER

Urška za humor skrbi, saj se smeje kar v tri dni. Aja rada pri sosedih postoji in se zadnja v spalko zavali. Brigita nas miri in v posteljo podi. Katarinca pa zaspi, Preden rečeš: en, dva, tri.


NAŠE SOSEDSTVO

V sosednji sobi vodniki spe,
a o pospravljanju nihče nič ne ve,
saj razmetano je vse.
Ko kdo kaj išče,
o tem ne ve prav nič nihče,
iščejo se še sami,
saj v sobi kompasa ni.

Nad nami nikoli ni miru,
zato ne bomo prav dolgo več tu,
saj nam primanjkuje spanca,
ker Kešner vedno nekaj flanca,
potem začne se smeh,
ki tukaj sploh ni greh,
da le prišel bi pravi čas,
ko ni za spanje povzdignjen Leonov glas.
Iz sobe se je širil smrad,
dokler nismo zaprli vrat,
ko se začelo je dušenje, se je nadaljevalo ven hitenje, a prestrašil jih je medved, zato ostali drugi dan so doma in bleščala se je soba vsa.

V sobi številka dva spita brateca.
Eden jih je zapustil,
zato pa se je drugi priselil.
Nejc je stalno naseljen
in zato v zgornji postelji nameščen.
V tej sobi se smradu bati ni,
saj imajo že petice tri
in še več jih bo,
ker pospravljajo hudo.

V dekliški sobi nikoli ni miru, saj dekleta fante zelo žulijo. Vsak dan jih obišče sto, tako da se vrata sploh ne zapro. Toda za dekleta se bati ni, saj premorejo veliko pameti.

Kuharja pa videti sploh ni,
saj venomer zelo hiti.
Kuha nam dobrote,
da ne bi bilo zarote.
Cenimo ga vsi,
saj dobrote nam deli.

Urška, Katarina Kocbek, Aja Zamolo

 


NA BOGATIN

09_planina






Zbudil sem se ob šestih zjutraj, se oblekel in opravil jutranjo higieno. Nato je sledil zajtrk, katerega sem se dobro najedel, saj sem vedel, da me čaka dolga pot na Bogatin. Po zajtrku sem si vzel malico in čaj za na pot. Tura se je začela pri koči in se nadaljevala z rahlim vzponom proti. Bogatinskem sedlu, kjer smo prvič počivali. Od tam dalje se je pot strmo vzpenjala, tako da sem moral vključiti pogon na vse štiri. Hodili smo po grebenski poti. Na levo in desno se je pobočje strmo spuščalo navzdol.Pot je bila zelo krušljiva, zato se je nenehno nekaj kotalilo pod nogami. Na polovici te grebenske poti sem zagledal sneg. Takoj sem vprašaj Leona, če lahko grem z ostalimi pogledat do snega. Nekaj časa je premišljeval, nato pa je le dovolil.Zdrveli smo proti umazanemu snegu. Takoj ko sem prispel tja, sem se namazal s snegom, čeprav je bil umazan. Tudi padcev in prerivanja ni primanjkovalo in to je bil raj. Po tem postanku smo nadaljevali pot na vrh in kmalu smo bili na Bogatinu. Na Mahavščku smo se srečali z drago skupino, ki se je povzpela samo na ta vrh. Na vrhu je bil prekrasen razgled. Videl sem vojaško karavlo sredi strmega pobočja. Nekateri so videli tudi gada, ki je prilezel izpod skale. Jaz ga nisem videl. Po daljšem počitku smo se odpravili naprej. Pot nas je vodila proti planini Govnač. Prispeli smo do vznožja in se ustavili v kotičku, ki je bil kot nekakšen raj, poraščen s travo in gorskimi cvetlicami.Imeli smo daljši počitek, ki pa je bil kar hitro mimo. Čez nekaj časa smo prispeli v nekakšno polje čmerike. To je bila planina Govnač. Ponovno smo imeli počitek in popili smo še zadnje kaplje čaja. Bilo je pesjansko vroče. Ko smo prispeli v nizke borovce, smo se od vročine komaj še premikali. Po nekaj vzponih in spustih med temi borovci smo končno zagledali našo kočo. Takoj smo zdrveli proti njej. Ta tura mi je bila zelo všeč in mi bo dolgo ostala v spominu, saj sem na njej dobil največji žulj v življenju. Imel je premera 2 cm in se zdravi že tri dni.

Gregor Strašek


PRAZNOVANJE ROJSTNEGA DNE

 

clip4

 

V ponedeljek smo praznovali moj deveti rojstni dan. Kuhar mi je spekel torto s palačinkami. Bile so okrašene z napolitankami. Na sredo torte so mi postavili veliko svečo. Zapeli so mi pesem Vse najboljše. . . . Podarili so mi majhne gojzarčke, ki me bodo spominjali na žulje, ki sem jih dobil na taboru. Praznovanje mi je polepšala tudi mama, ki me je ta dan prišla obiskat in mi prinesla poln nahrbtnik sladkarij s katerimi sem pogostil tudi ostale.

Žiga Planinc


VOJNI OSTANKI

Drugi dan tabora smo odšli k stari vojašnici. Pot je bila dolga. V vojašnici smo si ogledali prostore in našli svinčene krogle. Videli pa smo tudi planinskega gada. Vojašnica mi je bila tako všeč, da si jo bom zapomnil za vedno.

Šorgo Jožek


GAD

Pri prvem počitku na poti do Krnskega jezera smo našli vojne ostanke. Prva jih je opazila Urška.
Vsi smo planili na iskanje vojnih ostankov. Nejc je našel triintrideset svinčenih kroglic. Tudi jaz sem jih iskal. Tedaj je mimo mene smuknil gad. Poklical sem Leona. da ga je prišel posnet.

Marko Vake


SPANJE PRI PUNCAH

 

clip_5

V nedeljo sem se odločil, da bom spal pri puncah. Tako sem se odločil zaradi velikega hrupa, ki ga je povzročal Marko ponoči. Zvečer sem se oblekel v pižamo in odšel v
dekliško sobo. Prijazna prijateljica mi je odstopila posteljo in sama spala na tleh. Zvečer smo se dolgo pogovarjali, preden smo zaspali. Zjutraj smo igrali karte, saj je bil prosti dan. Metali smo si tudi žogico. Ko je prišel večer, sem odšel ponovno spat na skupna ležišča. Eno noč pa sem le prespal pri puncah.

 

Aleš Erker


PLANINSKI KRST

Napočil je torek. Ta dan je bil poln pričakovanj, saj je bil v večernih urah napovedan planinski krst.
Ta dan je bila na sporedu tudi ena najdaljših tur, to je bila tura na Krn, vendar zaradi tega nismo bili
krsta opravičeni. Zvečer smo se zbrali pred našo bajto. Po petih minutah čakanja smo zagledali

clip_6

Leona, Aleša, Mateja, Damijana in Brigito. Vsi so bili ogrnjeni v sive koce. Leon je imel na glavi plezalno svetilko in čelado. Ko je spregovoril, pa smo slišali tudi njegov smešen naglas na R. Zelo smešen je bil Aleš, ki je imel na glavi volneno kapo in čudno okrogla sončna očala. Njegova naloga je bila, da nas tepe po zadnji plati. Leon je imel vlogo sodnika. Damijana, ki je pravkar prišel iz vojske in je bil navajen dolgega stanja, so uporabili za držalo za križ, ki bil sestavljen iz zlomljenih hodulj. Tako so nas začeli krstiti. Vsak tabornik je bil postavljen pred sodniško mizo, pred sodnika. Predlagal je lahko svoje planinsko ime, vendar je ime izbrala publika. Vsak je bil obsojen na tri udarce z vrvjo, vendar se je lahko odkupil tako, da je pravilno odgovoril na vprašanje, ki so mu ga dali vodniki. Krščeni smo bili prav vsi, tudi vodniki so dobili planinska imena, Aleš - To much, Damijan - Digidi, Matej - Tejč, Brigita - Zaspana travica, Leon - Elvis. Čeprav priznam, da so udarci boleli, smo se vsi dobro zabavali in nasmejali.

 

Nejc Petelinšek


PROSTI DAN - MOJ NAJLJUBŠI DAN

Zaradi igranja »Pohorskega nogometa« smo se nekateri poškodovali in nismo mogli na turo na Krn. Mislili smo, da bomo doma lahko veliko počivali, se zabavali in uganjali norčije. Kasneje se je izkazalo, da temu ne bo tako. Že zjutraj so nam dali nalogo, da zložimo in stresemo koce. Ko smo to naredili, je prišla na podstrešje tršica, ki nam je naštevala, kaj vse moramo narediti. Res smo se lotili čiščenja in pospravljanja. Najprej smo pospravili postelje, nato prtljago in končno še tla. Pometli smo tudi celotno kočo. Zložili smo tudi planinske čevlje in tenis copate. Vse se je bleščalo. Po opravljenem delu smo bili izmučeni, pa še tiščalo nas je nekam, odšli smo »mine nastavljat«. Ko smo se vrnili, smo se nekaj časa pogovarjali, nato pa smo igrali karte. Med igranjem kart smo postali lačni. Poiskali smo tršico, ki nam je pripravila malico. Po malici sem nadaljevali z igranjem kart. Med kartanjem je potekala tudi operacija treh ranjencev na koči. Operirali so mene, Andreja in Gregorja. Gregorju je tršica oskrbela žulj. Razkužila mu ga je z jodom in mu zamenjala povoj. Andreju je dala kremo, s katero si je moral masirati mišico, meni pa je dala na otečen gleženj nov povoj, namočen v domač kis. Po operaciji smo odšli v svoje sobe, kjer so nekateri zaspali, drugi pa se pogovarjali ali še naprej igrali karte. Jaz sem odšel ven in nekaj časa opazoval tršico, ki je pesnila pesmi in Žiga, ki je pisal opis svojega rojstnega dne. Šel sem k njima in čez nekaj časa na toplem soncu zaspal. Prebudili sta me Žigova mama in teta, ki sta se že vračali iz ture. Po spanju sva se z Andrejem odpravila klicat domov. Med tem časom so se že tudi drugi vrnili s ture. Navečerjali smo se in odpravili počasi v postelje. Tedaj pa se je usipal dež. Začeli smo razmišljati, če bi se odšli tuširat na dež. Vodnik Aleš nam je tuširanje dovolil. Peter in Marko sta se prva zmočila in našamponirala, tedaj pa je dež prenehal. Morala sta se obrisati in oditi v sobo. To se je ponovilo ob ponovnem dežju še enkrat, vendar iz previdnosti tokrat brez šampona. Tudi tokrat je prehitro nehalo deževati. Ob 11.30 pa je ponovno prišel Aleš in nam povedal, da pa sedaj zares dežuje in se lahko gremo splahnit. Vsi veseli smo stekli po lestvi navzdol in takoj na ledeno mrzli dež. Tokrat pa smo res prišli na svoj račun. Skakali, potiskali in umivali smo se na tistem mrzlem dežju, da ni bilo konca in kraja. Ko smo se vrnili v postelje, smo še zaploskali Damijann, ki se mu je ob polnoči končal vojaški rok, ter nato končno zaspali. To je bil najlepši dan na planinskem taboru, pa ne zato, ker nisem šel na pohod, ampak zato, ker sem se zabaval kot še nikdar na kakšnem taboru ali izletu.

DejanHabe


BEG PRED MEDVEDOM

Bil je torek, ko smo se odločili, da bomo spali zunaj pod ranim nebom. Za ta podvig smo se odločili: Mitja, Dejan, Boštjan, Nejc in jaz. Po večerji smo malo počivali, nato pa smo se začeli pripravljati na nočno spanje. Pripravili smo si koce, palerine, spalke, blazine in seveda sladkarije. Ko smo imeli že vse pripravljeno in smo že ležali in se pogovarjali, je prišel do nas Aleš. Povedal nam je, da so na Planini Razor, slabih petnajst kilometrov od nas, videli medveda, ki naj bi tistega dne pokončal pol črede ovac. Nekateri so se prestrašili in odšli spat v kočo - teh nisem naštel. Nas, ki smo se odločili kljub temu prenočiti zunaj, je bilo na začetku pošteno strah, čez nekaj časa pa smo med gledanjem zvezdnih utrinkov pozabili na medveda. Bilo je zelo jasno in videle so se vse zvezde, tudi Rimska cesta. Noč je izgledala tako mirna. Aleš nam je rekel, naj za vsak slučaj pustimo prižgano eno svetilko, saj medvedje ne gredo k svetlobi. Počasi smo vsi zaspali, le Nejc je ponoči bedel. Spomnim se, da sem se ponoči zbudil in ga videl, kako bedi, zato sem mu predlagal, da greva nekoga namazat s peno za britje, malo za šalo. On pa mi je rekel, da se malo oblači in da ga je strah dežja. Obrnil sem se in v trenutku zaspal nazaj. Nekaj časa za tem se zaslišijo Nejčevi kriki: Nekaj se dere, nekaj se dere! In zares se slišijo neki čudni glasovi in lomastenje. Nejc pa je nadaljeval s kriki: Medved, medved! Sprva sem mislil, da je jutro in nas zbujajo. Ko pa sem odprl oči, sem mislil samo še na to, kako čimprej iz spalke in bivak vreče in kako najhitreje priti do koče. Tako me je postalo strah, da sem kar bos tekel do koče po ostrem kamenju. Enako je bilo tudi z ostalimi. Vse spalke smo pustili kar na travi in tekli, kolikor smo lahko. V koči smo še nekaj Časa bedeli in se pogovarjali, dokler nismo brez strahu pred medvedom zaspali.

Marko Kešner


PLEZANJE

Nastopil je dan počitka. Nismo se odpravili na nobeno turo. Doma smo se ukvarjali z različnimi dejavnostmi. Med drugim smo odšli tudi plezat. Najprej smo se preizkusili na nizki steni, potem pa pravi veliki steni. Aleš in Leon sta pripravila varovalno vrv. Pred plezanjem sem si nadel plezalni pas in čelado. Končno sem prišel na vrsto. Pričel sem plezati. Zelo me je bilo strah, kajti prvič sem plezal na pravi steni. Skala je bila zelo ostra in krušljiva. Napredoval sem zelo počasi. Na enem mestu sem skoraj obupal in odnehal, ampak končno mi je le uspelo. Na vrhu me je čakal Aleš. Čestital mi je in povedal, kako naj se spuščam. Med spustom sem se poškodoval. S krvavo nogo sem se prebil do koče. Tam so mi rano razkužili in me napotili počivat. Moja prva izkušnja na pravi steni je bila kar boleča, vendar sem odločen, da bom še poskusil in upam, da bo prišlo z izkušnjami do manj poškodb.

10_planina

13_planina










Mitja Trglec


KRN

Zjutraj nas je prebudila Leonova grozeče zveneča piščalka in to že ob šestih. Še napol v spanju smo zajtrkovali. Mami mi je nerada povedala, da bo ostala doma in čuvala poškodovane fante. Jaz sem se kljub temu odločila, da grem na Krn in ne na Krnsko jezero. Mami mi je dala v nahrbtnik vse mogoče stvari, od vode do bonbonov in neznanske količine hrane. Ni me rada pustila. Bila sem najmlajša udeleženka izleta. Z nami sta šla vodnika Matej in Damijan. Razdelili smo se v dve skupini. Hodili smo po potki, ki je bila posuta s kamni. Hodila sem vedno težje, ker mi je nahrbtnik bil pretežak. Vodnik Matej je to opazil in mi ponudil svojo pomoč. Po prvem počitku mi je nosil hrano. Njegove prijaznosti ne bom hitro pozabila. Med potjo na Krn smo opazovali živali. Damijan nam je pokazal žabo, za katero smo najprej mislili da je kača. Matej nam je pokazal orla in svizca. Opazovali smo ostanke vojne. Ko smo prispeli na vrh, sem bila zelo ponosna. Na vrhu Krna sem dobila po riti. Krstil me je Damjan. Na vrhu je bila okoli nas megla, zato ni bilo lepega razgleda. Ogledali smo si nekaj rovov. Pot nazaj je bila veliko lažja. Ustavili smo se pri Krnskem jezeru. Tam sem si z veseljem sezula čevlje in si utrujene noge namočila v mrzlo vodo. V njej je bilo veliko rib. Ujela sem dve, a sem ju spustila nazaj v vodo. Potem smo se odpravili h koči pri jezeru. Tam sem pojedla jabolčni zavitek. Po počitku smo se odpravili nazaj na našo kočo pod Bogatinom. Ko smo se vrnili, sem najprej zagledala zaskrbljeno mamo. Čakala me je. Takoj sem ji skočila v objem. Povedala sem ji, kako lepo je bilo na izletu, pa je rekla, da se to vidi po mojih žarečih očeh. To je bil moj prvi izlet brez mame. Bil je lep in nepozaben. Še dolgo se ga bom spominjala.

Aja Zamolo


ISKANJE SKRITEGA ZAKLADA

V sredo smo od vodnika Aleša dobili obvestilo, da je v koči skriti zaklad. V zakladu je bilo pivo, napolitanke, kondomi, zvečilni gumiji in planinske brošure. Ko je Brigita (iz Ulice maršala Tita ) dala znak, smo začeli z iskanjem in se vsi zapodili za zakladom. Skoraj vsi smo se zapodili v zgornje nadstropje in najprej premetali sobo vodnikov. Tako so se nas vodniki usmilili in nam povedali, da je zaklad v spodnjem delu. Vsi smo se zapodili v jedilnico in začeli iskanje. Katja se je spomnila, da je lahko zaklad v torbi s kamero. In nismo mogli verjeti, zares je bil tam. Ves zaklad je razdelila med nas, tako da od zaklada sama ni dobila skoraj ničesar. Na koncu smo bili mi bolj veseli kot ona.

1999-0240_tabor_planina_na_kraju-krnsko_jezero






Andreja Kavaš


NAŠI SKRITI PRIJATELJI

Že prvi večer smo izvlekli majhne zelene lističe, na katerih so bila zapisana imena naših skritih prijateljev. Naša naloga je bila, da jim čimbolj pomagamo, jim ponudimo bonbonček, skratka da smo z njimi čimbolj prijazni. Ob pogledu na listke smo bili nekateri pozitivno, drugi pa negativno presenečeni. Sama sem bila zelo presenečena, vendar bolj pozitivno kot negativno. Seveda so novice o prijateljih hitro krožile in kmalu smo za večino tabornikov vedeli, koga imajo na tako imenovanem tajnem listku. Kaj hitro so se na naših posteljah začele pojavljati sladkarije in listki z rimami, ki so bili včasih dani kar v roke naslovniku. Sama sem želela s sostanovalko najinima skritima prijateljema nastaviti presenečenje kar v čevlje, a se podvig žal ni posrečil. Seveda sem bila z njim tudi drugače prijazna. Na turah sem mu ponujala sladkarije in se precej pogovarjala z njim. Nestrpno smo čakali na zaključni večer, da bomo spoznali naše skrite prijatelje. Upam, da bodo ostali naši skriti prijatelji prijateljski z nami še naprej, po končani igri. Poleg tega pa upam, da se odnosi med nami z odhodom domov ne bodo spremenili na slabše. Zakaj ne bi ostali tako prijazni in tovariški, kot smo bili tukaj?

Katja Bobovnik


UGANKE

Vedno godrnja
in nagajati vodnikom zna.
(RETEP)

Kdo je pravi as,
ki nas na vrhovih udarjal je za špas, da imamo na riti kar par klobas.
(JETAM, ŠELA)

Naganja nas po hribih gor in dol, in ni nikoli mu tega ni dovolj. Kdoje to?
(NOEL)

Za našo postavo vsak dan poskrbi In pri tem prav nič siten ni.
(RAHUK)

Je zaščitena vrsta rože,
imenuje pa se tako kot znamka čevlje za
planinarjenje.
(AKINALP)

Andrej Stavbar
14_planina_poroka


Vstavi pridevnike:


Katja je podroben opis tabora odela v verze in rime, tako da nam zares naša doživetja ne bodo hitro utonila v pozabo.

Prvi dan prišli smo sem,
gledali smo ves čas ven,
radi bi imeli sonce,
čeprav dež je z vodo polnil lonce.

Drugi dan že ves čas sonce sije in Pregl vodnikom živce pije. Pot do vojašnice bila je mučna, a zaradi sopihanja ne prav bučna.

Tretji dan - o naši žulji, pokazali so se v jezerskem mulji. Črno jezero bilo je lepo, a za nekatere tudi slepo.

Tičarica naš izziv, Kešner tokrat nič bil ni kriv. Osvojili smo njen vrh in občutili štrika prh.

Četrti dan smo zopet šli, daleč, kjer še nismo bli. Hodili dolgo smo, brez prestanka, le kje bila je tokrat zanka?

Zvečer želeli smo na sladoled, Leon nas je vodil okoli riti v žep. Ponoči medved strašil je in vrgel naše fante iz postelje.

Peti dan smo piezali in nekateri tudi padali. Mitja s stene je zgrmel in pri tem prav nič prdel.

Tomi ni bil pošast,
a bil je prava past.
Določene prestrašil je.
dragi pri nogometu poškodovali so se.
Šesti dan na Krn nisem šla, a sem jezero videla. Ribice bile so lačne, vode pa ne ravno mlačne.

Zvečer Leon je diapozitive razkazal in pri tem nekatere prav lepo pokazal. Ponoči fantje srečo so imeli, saj se tuširati na dežju so smeli.

Sedmi dan dež srečo je prinesel, saj je turo po vodi odnesel. Nekateri pričeske zanimive so dobili in pri tem nekaj las izgubili.

Osmi dan odšli smo na Kuk, kjer nismo doživeli prevelikih muk. Videli smo veliko cvetja in slišali nekaj ptičjega petja.


a smo pod kocami ogreli se. Ko so skeči nas zagreli, smo nekaj pesmi še zapeli.

Deveti dan slovo bilo je sladko, a naše druženje devet dni prekratko. Stanovali smo pod isto streho, ki pa ni spominjala na keho.

Ves čas bili smo srečni,
ko le tabori bili bi večni.
Vsi se videli bi še naslednja leta,
če le jaz bi imela pravico VETA.

Katja Bobovnik

Ko rešiš križanko boš dobil ime enega od sedmerih jezer

krizanka

 

Mitja Votolen & Grega Rajh

 
PD Fram © 2008