Bohinj ( 30.6. - 8.7.2001)

Zopet je za nami glavna poletna planinska sezona in z veseljem vam lahko povemo, da smo pod streho spravili še en uspešen mladinski planinski tabor. Tokrat smo se odpravili v čudoviti svet idiličnega Bohinjskega jezera in tam preživeli devet krasnih dni. Tabor je potekal od 30. junija do 8. julija v Ribčevem lazu pri Bohinjskem jezeru. Kot smo si obljubili leto poprej smo letos naš bivalni standard malo okrnili in se podali v šotore in smo tako spoznali vse čare, ki jih takšno bivanje prinese s seboj. Tabora se je udeležilo 25 otrok starostne skupine od 8 do 16 let, pridružilo pa se nam je še 10 tabornikov iz Hoč. Za pedagoško vodenje je kot vedno skrbela naša mentorica Brigita ob pomoči Andreje in Simone, za strokovno vodenje pa so skrbeli naši kategorizirani planinski vodniki Matej, Damjan, oba Aleša, Matjaž in pa moja malenkost. Za kulinarične užitke je, kot je to že v navadi, poskrbel naš kuhar Ivan.
Do tabornega prostora smo imeli organiziran avtobusni prevoz in na poti do Bohinja smo se spotoma ustavili še v Blejskem vintgarju, ki je vsekakor vreden ogleda. Sobota je bila tako namenjena vseljevanju v šotore, lep popoldan pa smo izkoristili za kopanje v jezeru. Že v noči iz sobote na nedeljo nas je presenetila bohinjska znamenitost, to je dež in nevihte, brez katerih v Bohinju skorajda ne mine dan. Pa na koncu niti ni bilo tako hudo. Naslednji dan, torej v nedeljo, smo se v opranem jutru podali na dopoldanski sprehod okoli jezera, ki smo ga seveda zaključili s kopanjem, popoldan pa smo izkoristili za počitek ter športne aktivnosti, saj nas je naslednji dan čakala celodnevna tura na Pršivec. V ponedeljek smo se razdelili v dve skupini in se eni podali na Pršivec, dragi pa do planine Jezero, od koder smo se nato skupaj vrnili v tabor. V torek smo se z mlajšimi udeleženci podali na bližnji hrib Rudnica, s starejšimi pa smo odšli na Rodico. Tudi tokrat se je Bohinj pokazal v vsej svoji muhavosti in nas je na koncu poti še malo namočilo.
Sreda je bila sicer namenjena počitku, vendar smo se odločili, da jo preživimo aktivno in smo se podali na Bled, od tam pa na rafting po Savi. To je bil vsekakor eden od vrhuncev tabora, saj smo v triurni vožnji z gumijastimi čolni po brzicah reke Save vsi zelo uživali. Tudi letos je bila rdeča nit tabora planinski mnogoboj, ki se je odvijal v prostih minutah in je zajemal šaljive igrice, orientacijski pohod, igre z žogo, ocenjevanje šotorov in še kaj. V četrtek smo se ponovno v dveh skupinah podali do korit Mostnice in po dolini Voje ter naprej proti Uskovnici. S starejšimi udeleženci smo potem nadaljevali pot mimo planine Konjščica na Studorski preval, od koder smo se potem pod pobočji Tošca spustili nazaj do Uskovnice in še naprej proti Bohinju. Petkov dopoldan je bil ponovno namenjen kopanju, popoldan pa smo preživeli ob planinskem mnogoboju.
V soboto je sledila še preizkušnja v plezanju na bližnjem plezališču, po kosilu pa smo se podali na sprehod do idilične bohinjske vasice Studor, kjer smo si ogledali Oplenovo domačijo, ki je preurejena v muzej. Tudi ta dan nam je malce zagodlo vreme in nas je na povratku v tabor namočil še topel dež. V nedeljo je sledilo pospravljanje in povratek z avtobusom proti domu. Tudi letos nismo samo hodili in se športno udejstvovali, ampak smo poskrbeli tudi za družabnost. Poleg skoraj vsakodnevnega kopanja smo tako izvedli še planinsko poroko, planinski krst, ob večerih pa smo pridno kurili taborni ogenj, kjer smo si pripovedovali zgodbice, vice in seveda tudi prepevali, zadnji večer pa nam je naš kuhar pripravil še piknik, ki ga je malce pokvarilo slabo vreme. V jesenskem času je predviden še tradicionalni piknik za vse udeležence in njihove starše, ponovno pa bomo izdali naše taborno glasilo Gojzarček, letos že tretjič.
Toliko zaenkrat o letošnjem taboru v Bohinju. Vsekakor boste izvedeli več, če se boste z kakšnim akterjem srečali v živo in prepričan sem, da ga boste težko ustavili v pripovedovanju, vseeno pa upam, da so vam gornje vrstice vsaj malo prikazale naše devetdnevno druženje v Bohinju in se nam ob letu morda tudi pridružite. Na koncu se toplo zahvaljujem še vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri pripravi in izvedbi letošnjega tabora in upam, da bomo prihodnje leto ponovno skupaj poprijeli za delo, ko bomo organizirali peti mladinski planinski tabor Planinskega društva Fram. foto: Hartman Matjaž

Leon Vrhovšek